Avtor: Igor Dakskobler, Biološki inštitut ZRC SAZU, Regijska raziskovalna enota Tolmin, Brunov drevored 13, 5220 Tolmin

Gorska dolina Trebuše leži na stiku predalpskega in dinarskega sveta in ima zaradi razčlenjenega površja, pisane geološke zgradbe (prevladuje dolomit, a ponekod je primes glinavca, meljevca in roženca) zelo pisano rastlinstvo in rastje in seznam njene flore obsega več kot 800 taksonov praprotnic in semenk, med njim je vsaj 50 zavarovanih, precej znamenitih in tudi pet evropsko varstveno pomembnih. Posebnost tukajšnjih bukovih gozdov sta pogosti tisa (Taxus baccata) in bodika (Ilex aquifolium), dve v Sloveniji zavarovani drevesni vrsti, ki sta v naši državi že bolj ali manj redkost. Taka posebnost v podrasti je tudi dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum), alpski grm subalpinsekga pasu, ki v osojnih trebuških grapah uspeva družno z bukvijo in (ali) črnim gabrom na nadmorski višini le nekaj 100 m. V Gorenji Trebuši poznamo vsaj dve nahajališči (Krtovše, nad Gačnikovo grapo) znamenitega in zavarovanega Blagajevega volčina (Daphne blagayana). Ta predvsem ilirsko (dinarsko, jugovzhodnoevropsko) razširjeni grmič, ki so ga prvič opisali pri Polhovem Gradcu, raste v bukovih in borovih gozdovih. Slednji so v Trebuši ponekod nastali kot posledica človekovih posegov, tudi sadnje, ponekod je rdeči bor pionir na nekdanjih pašnikih in senožetih. Kadar uspeva na glinavcih in rožencih, na kislih tleh, se v njegovi podrasti tu in tam (npr. pod Matanovšami) razraste zanimiva in zavarovana lisičjakovka, troklasi dvorednik (Diphasiastrum tristachyum).

Zagotovo naravno pa je črno borovje (Fraxino orni-Pinetum nigrae), ki porašča najbolj skalnata in za uspevanje gozda najbolj skrajna rastišča v prepadnih Govcih. To je evropsko varstveno pomemben habitatni tip, podobno kot stično bukovje z dlakavim slečem (Rhododendro hirsuti-Fagetum).

V ostenjih Govcev, kjer ponekod raste tudi rušje (Pinus mugo), imajo domovanje še tri znamenite, zavarovane in tudi evropsko varstveno pomembne rože: Zoisova zvončica (Campanula zoysii), edini slovenski rodovni endemit, rebrinčevolistna hladnikovka (Hladnikia pastinacifolia) in Scopolijev repnjak (Arabis scopoliana, pod Stanovim robom). Kranjskega jegliča (Primula carniolica), slovenskega endemita in našo veliko posebnost, v Trebuši ni težko najti, saj krasi vlažno skalovje v skoraj vsaki od tukajšnjih grap,v Govcih pa uspeva tudi njegov križanec z lepim jegličem (Primula auricula), idrijski jeglič (Primula x venusta). Gozdove v vlažnih in senčnih grapah v juniju z velikimi živorumenimi cvetovi okrasi zavarovana rumena maslenica (Hemerocallis lilioasphodelus).

Ob Trebušici so še razmeroma ohranjena prodišča, na katerih poteka razvoj rastja od inicialnih združb preko sivega vrbovja in logov s sivo jelšo do obrečnega gozda z rdečim borom, smreko, črnim gabrom in drugimi listavci. S skalnatih Govcev hudourniki na prodišča naplavijo tudi gorske vrste, med njimi Bertolonijevo orlico (Aquilegia bertolonii), ki tudi sodi med evropsko varstveno pomembne rože. Že zaradi nje trebuška prodišča potrebujejo skrb in varstvo pred nepremišljenimi človekovimi posegi. Takšno pozornost pa potrebujejo tudi močvirske površine, povirja in nizka barja, ki jih nad Trebušo ni tako malo. Največja taka zamočvirjena površina je ob zgornjem Gačniku (na stiku Gorenje Trebuše in Vojskega), nekoliko manjša tudi ob Makčevi grapi pri Makucu, zanimive povirne in močvirske združbe pa opazimo tudi ob Pršjaku, Trebušici in še kje. Sestoje z muncema (Eriophorum latifolium, E. angustifolium), ob Gačniku celo z rosiko (Drosera rotundifolia) in alpskim mavčkom (Trichophorum alpinum), šaši, ločki, sitami, sitovcem (Schoenus nigricans), reziko (Cladium mariscus, nad Pršjakom) in drugimi vrstami povirij in nizkih barij moramo ohraniti tudi prihodnjim rodovom.