Avtor:

Idrijsko hribovje je razrezano z globokimi in ozkimi, ponekod še danes težko prehodnimi grapami. Občutek grap zaslutimo, že ob Idrijci, še mnogo bolj pa ga zaznamo ko pri Dolenji Trebuši zavijemo proti jugu kjer se odpira idilična Trebuša, dolina, ki ločuje Čepovansko in Vojskarsko planoto. Ker so se ceste izognile dolinskemu dnu, je Trebuša še dokaj neokrnjena. V okoliške planoto se iz Trebuše zarezujejo številne grape.

1. SOTOČJE TREBUŠČICE IN IDRIJCE

Reka Idrijca napravi v Dolenji Trebuši velik ovinek, vanj priteka iz nasprotne smeri (proti toku glavne reke) Trebuščica. Sotočja, kjer se pritok izliva v reko proti njenemu toku, so pri nas in v svetu zelo redka.

Sotočje je izredno slikovito, saj se steka Trebuščica po nekakšnih kratkih koritih s 5 do 10 m visokimi, bogato poraščenimi stenami. Na levi strani moli daleč v Idrijco rt iz žive skale, ob sotočju pa odlagata obe reki ogromne količine naplavin. V geološki preteklosti se je Trebuščica izlivala v Idrijco na zahodni strani hriba Prevejk (358 m).

Opis dostopa Izhodišče Trebuša

Najlepši pogled na sotočje se odpira z desnega brega Idrijce; tja pridemo po kolovozu, ki se začne nasproti gostilne.

2. GAČNIK

Potok je desni pritok Trebušice. Izvira nedaleč od cerkve na Vojskem, na nadmorski višini približno 1000 m, in se izliva v Trebušico na nadmorski višini 255 m. Soteska, ki se v smeri jugovzhod-severozahod pogreza med Gabrovo brdo, Stržnikarjev vrh in Planinco na eni strani in Brdovski vrh ter Bendijski vrh na drugi strani, je vrezana v dolomitne in apnenčaste sklade, ki so na več mestih premaknjeni, in ob tektonskih ploščah pada voda v slapovih v globino. Od izvira do Skokove domačije teče potok po bolj ali manj nagnjenem pobočju, pod njo pa se zoži v slikovito sotesko s svojimi 12 slapovi. Od zgoraj si sledijo: Brdarjev slap, Slap pod Brdarjem, Slap pri Spodmolu, Macesnov slap, Slap pod luknjo, Studenčkov slap, Slap pod balvanom, Prvi slap. 

Za sotesko so značilni še globoki tolmuni, lepi kanjoni, brzice, kotlice in druge hidrogeomorfološke tvorbe. V soteski so našle zatočišče redke in ogrožene rastlinske in ptičje vrste. Zgornje predele soteske porašča varovalni gozd gorskega bukovja. V soteski Gačnika, pod Brdarjem, je bila v času NOB partizanska strojarna, katere sledovi so še vidni. Nižje v srednjem delu pa je bila centralna lekarna IX. korpusa NOVJ. Na Gačniku naj bi domačini za potrebe splavarjenja oz. lažjega izkoriščanja gozda naredili klavže in rake, po katerih bi speljali vodo do sosednjega potoka Pršjak.

3. V MALNIH 

Na severovzhodnih pobočjih Kobilice je med Kremenkom in Ležinarjem vrezana kratka soteska Malni. Ime ima po mlinih, ki so nekdaj delovali ob potoku. Sotesko je vrezal stalni levi pritok Trebušice. Značilnost grape je velik strmec, posebno v zgornjem delu, kjer potok na dolžini 110 m premaga višino 50 m. Glavno slapotvorno stopnjo predstavljajo dolomitni skladi. Stopnja se začne pod Ležinarjevo domačijo. Potok jo premaga v petih zaporednih slapovih, od katerih meri največji 25 m. Ob vseh slapovih se povsod nalaga lehnjak. V spodnjem delu slapotvorne stopnje najdemo brečo in temne laporje s fosilnimi školjkami. Posebnost grape so tudi kotlice izdolbene v lehnjak. Soteska je rastišče zavarovanega kranjskega jegliča.

4. BREZNO POD KOBILICO

Elipsast vhod (dolžina 1,5 m, širina do 0,8 m) leži v strmem bregu, poraslem z grmovjem in travo. Od vhoda se brezno širi in se na globini 17 m odpre v dvorano. Z gruščem in skalovjem prekrito dno (dolžina 7 m, širina 4,5 m ) je 26 m pod površjem. Na vzhodni strani brezna sta dve neprehodni vodoravni razpoki, ki potekata v smeri sever-jug, navzdol pa vodi 5 m globoko ozko brezno, ki se konča v kotlu vode.

5. BELE VODE - vodna jama

Tik ob cesti se nahaja 40 metrov visoko slapišče s slapovi v večih stopnjah. Iz vhodne dvorane se rov najprej dvigne, nato pa spusti do potoka, ki izvira v sifonu, končnem delu jame. Občasen izvir potoka Bela voda priteče iz okoli 250 m dolge kraške jame. Potok v jami ponikne, na plano pa priteka verjetno z izvirom pod jamskim vhodom. Stranski rovi so lepo zasigani. V njej je leta 1894 našel tržaški arheolog Marchesetti okostje jamskega medveda.

6. HVALOVA JAMA

Vhod ima pod Brdovskim vrhom nepravilno trikotno obliko, širok je 5 m, visok pa 3 m. Vodoravni vhodni rov pripelje po 12 m v 35 m dolgo, do 20 m visoko dvorano. Iz nje vodi proti končnemu zasiganemu podoru ozek, nizek rov, ki se strmo vzpenja in večkrat zavije. Jama je zakopana, večino kapnikov je polomljenih, ohranili so se le na nedostopnih mestih.

Z magistralne ceste Idrija - Tolmin zavijemo za Dolenjo Trebušo in se po dolini Trebuščice najprej usmerimo za Čepovan, pri razpotju pred mostom pa za Idrijo oziroma Gorenjo Trebušo. Po približno 1,8 kilometra od razpotja (300 metrov naprej od Belih voda) se nahaja na levi strani ceste slapišče.

7. ŽVEPLENI IZVIR

Žvepleni izvir (žveplenica) je ob levem bregu Trebušice, dobrih 30 m gorvodno od izliva potoka v Malnih. Voda izvira iz skalne razpoke približno 1,5 m od gladine Trebušice (ob nizkem vodostaju). Potok je majhen, okrog izvira se nahajajo bele usedline. Geološko izvir ni raziskan, največja pa je možnost, da dobiva voda primesi žveplenih spojin v skladih sadre. Izvir je eden izmed dveh izvirov v Sloveniji.

Po pripovedovanju domačinov je pred zadnjo vojno nameraval kraševec Kocjan tu postaviti zdravilišče. Ima predvsem znanstveno vrednost.

Dostop: Iz doline Idrijce preko mostu čez Idrijco in nato po dolini Trebušice po cesti v Gorenjo Trebušo po spodnji cesti do izogibališča nasproti potoka v Malnih. Po ozki stezi se spustimo do Trebušice ob nizki vodi in opazujemo izvir in belo liso ob izviru. Ob vodi tudi značilen vonj naznanja njegovo prisotnost.

8. RASTIŠČE BLAGAJEVEGA VOLČINA

Na vzhodnem pobočju dolomitnega hriba nad levim bregom Trebušice, južno od Krtovšč, je skrajno zahodno izolirano nahajališče blagajevega volčina. Rastlina uspeva v združbi črnega gabra in malega jesena in je na tem mestu razvita le fragmentarno. Rastišče je zanimivo tudi mikroklimatsko, saj je za osojni levi breg v bližini reke Trebušice značilna precejšnja zračna vlaga, ki blaži temperaturne spremembe in omogoča skupno uspevanje mezofilnih in termofilnih rastlin. Velikost rastišča je ca. 150 m.

9. PRŠJAKARSKA GRAPA

Potok Pršjak, ki izvira v gozdovih pod Brdarjem, zbira vode z Vojskarske planote. Na svoji poti v dolino, kjer se izliva v Trebušico blizu Krtovšč, si je vrezal v cordevolske apnence globoko in slikovito sotesko po celi dolžini, najbolj pa tam, kjer pada čez prelome v lepih slapovih. Prvi slap, imenovan Slap pod Trentarjem, nastaja ob eni izmed prelomnih ploskev širše prelomne cone s smerjo sever-jug. Na podoben način je nastalo tudi slikovito tolmunasto slapišče pod domačijo Pršjak. Tu sta Mali slap v Sopotih in največji ter najslikovitejši Slap v Sopotih, ki pada v tankem curku 27 m globoko v tolmun. Nad njim pada 3 m visok sopot z imenom Mali slap v Sopotih, ter Slapišče, niz sopotov in vmesnih drasel. Najviše leži približno 20 m visok dvostopenjski Slap nad Trentarjem.Globoka in ozka Pršjakarska grapa poteka skoraj vzporedno z znamenitim Gačnikom (str. 137). Potok pada v dveh slapovih in številnih sopotih, dere v brzicah ter se umirja v prostranih tolmunih, ali pa melje prod v draslah. Krušljiva dolomitna pobočja porašča rdeči bor, v podrasti pa zelenijo preproge resja. 

Na senčnih skalnih mestih raste  endemični kranjski jeglič, pobočja nad levim bregom Pršjaka pa prerašča v Sloveniji razmeroma redek rjasti sitovec (Schoenus ferrugineus), značilna rastlina dolomitnih povirij. Glede na to, da je mezečih voda na dolomitnem drobirju v Sloveniji malo, je rastišče regionalno pomembno.Strma pobočja ob obeh slapovih so vlažna in porasla z mastnicami (Pinguicula alpina). V soteski uspevajo tudi druge redke in ogrožene rastlinske vrste (Primula auricula, Ilex aquifolium, Taxus baccata, Polygala chamaebuxus). Strma pobočja soteske porašča gorski bukov gozd (Arunco Fagetum). Zaradi odmaknjenosti je soteska tudi favnistično zanimiva.Pršjakarsko grapo in njene posebnosti so natančno opisali Jože Čar, Rafael Podobnik in Rafael Terpin v Knjigi Antona Ramovša (1983: 205-208).Opomba: V davni preteklosti so po Pršjakarski grapi plavili les. Zaradi pomanjkanja vode so pregradili sosednji Gačnik, izklesali v dolomit kanal in postavili rake ter po njih spuščali vodo, ki je odplavila les.Pri kmetiji Krt v dolini Trebuše zavijemo po dobri stezi levo in se dvigujemo nad desnim bregom Pršjaka. Kmalu se znebimo gozda in zagledamo v strmino naslonjene visoke stavbe značilne idrijske domačije. Ob ostrem ovinku ob prelomni coni pada Pršjak. V  zgornjem delu soteske, sta še dva slapova.

10. MKČEVA GRAPA

Potok po Mkc(č)evi grapi izvira na robu Vojskarske planote pod Bendijskim vrhom. Že v povirju si je vrezal ozko in strmo grapo. Njen strmec se kmalu zmanjša in tako teče po terasi do Mkca (Makuca). Pod domačijo se površje strmo prevesi proti Trebušci, tako da potok na kratki razdalji premaga veliko višino. Odporni dolomitni skladi so omogočili nastanek štirih slapov nanizanih enega nad drugim. Vmes so tolmuni, brzice, skakalci in druge hidrogeomorfološke oblike. Slapovi so dobro vidni s ceste iz Dolenje v Gorenjo Trebušo. Soteska je tudi floristično in favnistično zanimiva. V bližini je Mkcova jama, 83 m dolga, najlepše zasigana jama na Tolminskem, ki se povzpne za 24 m. Iz nje teče občasen izvir.

11. SRNA GRAPA (spodnji del)

Povirje potoka Srne grape je v bližini Mkčeve grape pod Bendijskim vrhom. V zgornjem in spodnjem delu je dolina strma in ozka, brez navpičnih stopenj. Dva slapova sta nastala za sotočjem z desnim pritokom. Slapova padata preko dolomitnih skladov, nato pa se tok počasi umirja do izliva v Trebušico. Slikovitost okolice povečujeta brezpotje in nedotaknjenost narave, ki dajeta vtis divjine.Kamnit blok omogoča manjši slap, pod katerim se je ustvaril dokaj velik tolmun.Dostop po dolini je po cesti, pred prehodom v nekoliko razprt svet. Ob cesti je nekoliko razširjen prostor.

12. JELENKOVA GRAPA 

Prvi večji desni pritok Trebuščice priteka iz Jelenske grape, strme ozke soteske. Potok Jelenk si je že pod izvirom vrezal ozek in strm žleb. Nad Poljanami se dolina odpre in izravna, potok pa teče po slikoviti pobočni terasi, ki se kmalu prevesi v strmo dolomitno pobočje. Vanj si je z erozijo in korozijo izdolbel manjša korita. V koritih pada voda v strmejših stopnjah z manjšimi slapovi v značilne erozijske lonce (drasle); v njih je globoka do 5 m in več. Na koncu te dolomitne stopnje je prag, čez katerega pada voda v približno 25 m visokem slapu v dveh stopnjah, od katerih se druga pahljačasto razširja. Drugi slap je drsnik višine kakšnih 10 metrov. Voda drsi v več zaporednih skokih, nakar kakor po drči, zdrsne mimo skalne luknje v tolmun. Tretji slapu je osem meterski lepotec z dvema stopnjama, med katerima je v skalni duplini tolmun. Navzdol se strmec sicer polagoma zmanjšuje, vendar potok teče do izliva v Trebušico še vedno v živem toku preko velikih prodnikov. Pestri vodni prizori, čista voda, nedotaknjenost narave in brezpotja dajejo temu predelu posebno slikovitost.

V Gorenji Trebuši na križišču zavijemo levo proti Gačniku. Po 850 metrih je na desni strani odcep gozdne ceste in po njej približno 1 kilometer. Nato naravnost navzdol v smeri potoka. Vseskozi sledimo vodovodni cevi, ki nas pripelje do prvega slapu.

13. JAMA NA LOGU

Vhod (širina 7, višina 2 m) leži pod manjšo skalnato steno v strmem bregu, poraščenem z gozdom. Vhodna dvorana je 8 m dolga in 5 m široka. Iz nje vodi 3 m širok in 1,5 m visok rov, ki se polagoma zoži in po 7 m obrne proti jugovzhodu. Tu dobi poševno elipsasto obliko ter se vedno bolj oži, dokler ne postane neprehoden. Iz neprehodne razpoke izvira potoček, ki prihaja na plano iz jamskega vhoda.

14. RIŽEVSKA JAMA

Jama je v naravnem stanju. Vhod ima trikotno obliko (1,5 x 1,5 m ). V notranjost vodi 18,5 m dolg, od 1 do 2 m širok in do 2,5 m visok skoraj vodoraven rov, ki se konča s sifonom. Le-ta je en meter više kot vhodni skalnati prag. Po dnu rova so kotlice z vodo. Jama ni zasigana, le na enem mestu je erozijsko zglajen stalagmit.

Dolenja Trebuša

1. Grad Plešarski vrh

Plešarski vrh predstavlja v dolini Idrijce dominantno in močno izpostavljeno lokacijo. Tu je bila srednjeveška, verjetno utrjena postojanka, brez zanesljivih stavbnih ostankov. Dokazi so vezani na najdbe keramike ob razširitvi poti na vrh. Tudi samo ledinsko ime Grad daje sklepati, da je bil vrh poseljen, čeprav utrdbenih sledov na vrhu ni videti. Zaradi izredne strateške lege se domneva na še starejšo poselitev (refugij - zatočišče). Arheološko zanimiv je celoten plato z domačijo na Pleših saj njen JZ rob nakazuje dodatno utrjeno stran potencialnega najdišča.

2. Prevejk (368 m) z utrjeno postojanko

Nizek kopast osamelec v dnu doline Idrijce, ki zapira sotočje s Trebuščico in Hotenjo je z rečicami, zavarovan s treh strani in nudi strateško lego prehoda po vseh dolinah, je varoval prehode po vseh treh dolinah. Slabo ohranjeni sledovi srednjeveške ali še starejše utrjene postojanke - gradu na vrhu hriba zavzemajo vrhnji plato in umetno teraso, ki ga obdaja. Stavbni tloris na vrhu je zakrit z ruševinsko grobljo.

3. Sovodenj

Manjše naselbinsko področje (morda utrjeno) je bilo na nizki vzpetini znotraj sotočja Trebuščice in Hotenje z Idrijco, izjemno dobro zavarovano je bilo morda antična obcestna postaja. Drobci lončenine najdene v črni zemlji na površju nakazujejo to domnevo. V ljudskem izročilu je za Sovodenj ohranjeno zanimivo ljudsko izročilo o "bakrenem kotlu z zakladom", ki so ga tam zakopali "vitezi s Prevejka" (gradu na Prevejku). Tam naj bi tudi že kopali pa niso nič našli. Tudi arheolog, dr. C. Marchesetti omenja za Dolenjo Trebušo najdbo starin brez določnejše opredelitve.

4. Obrekar (št. 98)

Tradicionalna domačija je locirana v strmem bregu nad cesto. hiša je pritlična, zidana v breg, krita s slamo. Zatrep zadelan z deskami. Značilna tridelna prostorska podoba, vendar so črno kuhinjo predelali. Poleg stanovanjskega poslopja je še gospodarsko poslopje, prav tako krito s slamo ter staro pajštvo s slamnato kritino

5. Dolnji Riževc (št. 99)

Značilna velika enonadstropna domačija cerkljanskega tipa je locirana v bregu pod cesto in je bila nekoč krita s slamo. Hiša je ohranila tradicionalen razpored in izgled prostorov: centralna črna kuhinja in veža, izba na eni strani, klet na drugi. Črna kuhinja je originalna, le ognjišče so zamenjali s štedilnikom (dim se še vedno vali skozi odprtino v vratih). Vhodna fasada je oblikovana v ritmu: tri okenske osi (izba), centralna os s portalom (črna kuhinja ), nepravilno razmeščene manjše odprtine (kletni prostor). Zatrepna fasada je oblikovana v dveh etažah nad kletjo oz. štalo, zatrep je opažen z vertikalnimi letvami. Ob hiši je kašča krita s slamo.

6. Gornji Riževc (št. 100)

Enonadstropna hiša, krita z zarezniki je locirana na pomolu pod cesto. Hiša je zidana v značilni arhitekturni obliki tega področja. Polkrožen portal izveden v ometu in majhna okenca v nadstropju ter na zatrepu hiše omogočajo datacijo hiše v začetku 19. st. (mogoče celo v 18. st. ). Vhodna fasada ima portalno os ter dve okenski. Okna v etaži so originalne velikosti, v pritličju pa so jih povečali po II. sv. vojni. Zatrepi so oblikovani v treh etažah s štirimi vertikalnimi osmi. Zatrep je opažen z vertikalnimi letvami s trikotno lino.

7. Kapelica na Lanjskem brdu

Zidana kapelica z zaprto nišo in betonsko baročno formirano streho z jabolkom in križem. Dekoracija je izvedena v ometu (poudarjeni robovi), značilnim za obdobje med obema vojnama (italianizem).

8. Župnijska cerkev sv. Jakoba v Dolenji Trebuši

Baročna cerkev kvalitetno oblikuje vaški prostor. Cerkev stoji ob cesti, ki vodi iz Dolenje v Gorenjo Trebušo in je obdana z zidano ogrado, v kateri se nahaja tudi pokopališče. Usmerjena je proti JV. V osi si sledijo pravokotno zaključen prezbiterij, nekoliko širša in pravokotna ladja in zvonik. Zakristija je prizidana ob vzhodno stranico prezbiterija in ladje. Razen zvonika, ki ima pločevinast zaključek, so vsi ostali deli cerkve kriti z zarezniki. V pritličju se odpirajo pravokotna okna. V ladjo vodi portal v zahodni fasadi pod lopo zvonika. Nad preklado portala se nahaja slika angela. Zvonik stoji pred zahodno fasado in se v pritličju odpira s tremi arkadami. V zahodni steni zvonika se nahaja nad arkadnim vhodom niša s plastiko Madone z otrokom. Prezbiterij je v notranjščini za dve stopnici dvignjen nad ladjo in od nje ločen s polkrožno zaključenim slavolokom. Stene prezbiterija in ladje so do venčnega zidca obdelane v vidnem figurnem kamnu. V polkrožnih klopeh nad okni se nahajajo stenske slike evangelistov. Ob zahodni steni ladje se nahaja kor, ki sloni na dveh pilastrih. Od opreme velja omeniti glavni oltar.

9. Spomenikom padlim žrtvam iz NOB pri mostu v Dolenji Trebuši

Ob skalo postavljen spomenik je pozidan iz naravnega kamna. Spredaj je pozidano korito z zelenico, bočno dva stebra zaključena z betonsko kroglo. Med njima je marmornata plošča z vklesanimi in obarvanimi napisi. Sprednji del je zaključen z betonsko ploščo, zaključeno kot Triglav in izbočeno peterokrako zvezdo.

10. Grobnica padlih borcev na pokopališču v Dolenji Trebuši

Grobno polje je obrobljeno z marmornatimi robniki in razdeljeno na tri dele: stranska dva sta popeščena, srednji pa je urejen kot gredica. Nagrobnik je prav tako urejen iz treh delov: bočnima z imeni padlih in srednjega s posvetilom in peterokrako zvezdo.

11. Spomenik posvečen artileriji IX korpusa v Hotenji

Bronasta spominska plošča je vgrajena v živo skalo. Napis je izbočen kakor tudi peterokraka zvezda.

Gorenja Trebuša - etnološki spomeniki

12. Župnijska cerkev sv. Frančiška Ksaverija

13. Drnulk št. 10 

Sledovi fresk na opuščeni domačiji sodijo v škofjeloško - cerkljansko skupino iz obdobja konec 18. ali začetku 19. st.

14. Mrcin (št. 16)

Značilna domačija tega področja - cerkljanskega tipa z ohranjenimi freskami na kašči ter v bivši kovačiji.

15. Mlin pri domačiji št. 19 

Je značilen mlin iz 19. st. , ki je bil obnovljen po vojni. Ohranjeno je kolo in notranji inventar.

16. Kovač (št. 31) 

Zanimiv kamnit portal z letnico 1865.

17. Pri Bergincu (št. 37) 

Značilna hiša tega področja iz obdobja 18. in 19. st. , zgrajena 1803. z ohranjeno notranjostjo. Stenske poslikave značilne cerkljansko škofjeloške skupine na vseh treh fasadah.

18. Šinkovec (št. 58) 

Značilna hiša 19. st. s kamnitim portalom in letnico 1864. Poleg je še velika zidana kašča s podhodom iz istega obdobja.

19. Čuki (št. 63) 

Značilna domačija cerkljanskega tipa iz obdobja 18. in 19. st. z ohranjenimi sledovi stenske slikarije

20. Kovačija Poljane (št. 34) 

Stara kovačija ob stanovanjskem poslopju z letnico 1866 je še ohranila star inventar.

21. Pod Robom (št. 74) 

Skromna hiša cerkljanskega tipa z ohranjeno črno kuhinjo iz 18. st.

22. Brdo (št. 89)

Ohranjeni značilni deli hiše, kozolca in kašče.

23. Gačnik (št. 91) 

Značilna domačija cerkljanskega tipa iz obdobja okoli 1894, s spremljevalnimi poslopji – kaščo, hlevom, žago in mlinom.

24. Pršjak (št. 100) 

Značilna domačija cerkljanskega tipa iz obdobja 18. in 19. st. z ohranjenimi sledovi stenske slikarije na kaščo in gospodarskem poslopju.

25. Medved (brez št.) 

Slabo ohranjena značilna poslikava škofjeloško-cerkljanske skupine iz 18. st.

26. Krtovš(č)e (št. 112/113)

Ta predstavlja materialno pričo načina življenja in stavbne kulture tega področja v obdobju začetka poselitve v 17. do 18. st. z razvojem v 18. st. Hiša krita s slamo, črna kuhinja, hlev, ki je neposredno povezan s črno kuhinjo, mlin ob domačiji zgrajen po tradiciji iz 19. st.

Obeležja

V Dolenji Trebuši je bilo postavljenih več spominskih obeležij s pokončnim kamnom na katerem je vgrajena napisna plošča z vrezanim in obarvanim napisom. Obeležja so bila posvečena:

• neznanemu borcu Garibaldijeve brigade
• neznanemu borcu NOV
• neznanemu borcu NOV
• Edamirju Hvala
• Francu Faganelu
• Jožetu Felcu
• Viktorju Kovačiču
• Štefanu Lapanju, organizatorju OF
• Zdravku Podgorniku
• Reziki Šinkovec
• Alojzu Tušar.

Uporabljena literatura:

• Trebuški zbornik, Tolminski muzej, 2004
• Daniel Rojšek, Naravne znamenitosti Posočja, DZS, Ljubljana 1991
• Peter Skoberne, Sto naravnih znamenitosti Slovenije, Prešernova družba, Ljubljana 1988