Povzetek: Kulturna dediščina, Trebuša, Leseni cevovod, 19.stoletje

Izdelava lesenih cevi in postavljanje vodovoda iz njih je redka veščina, ki se je ohranila na Trebuškem kot del tehniškega izročila. Domačini so pred nekaj leti oživili to veščino, še prej pa so rekonstruirali stara orodja, ki so potrebna za to delo in popisali znanje starejših krajanov o tem.

Na redko poseljenem območju Gorenje Trebuše, kjer prevladujejo manjši zaselki in samotne kmetije, je vode v izobilju. Izdelava lesenega cevovoda je prebivalcem omogočila dovod vode v neposredno bližino doma ter tako prispevala k izboljšanju življenjske ravni. Znanje vrtanja cevi in izdelovanja cevovoda sta se na širšem območju Trebuše uveljavili v 19. stoletju in bili v uporabi do prvih let po 2. svetovni vojni.

Osnovno gradivo za izdelavo lesenega cevovoda, kakršnega poznajo na Trebuškem, je deblo črnega bora, ki je odporen proti vodi. Za izdelavo cevi je treba posekati 10 do 20 cm debela in čim bolj ravna drevesa ter jih prenesti na kraj, predviden za cevovod. Deblo se nato položi na posebej za ta namen izdelano podporno konstrukcijo tako, da deblo leži v višini človekovega prsnega koša. Nato ga pritrdijo na konstrukcijo tako, da se ne premika in ne vrti. Deblo nato izmerijo in odrežejo na mero, ki ustreza dolžini dveh svedrov. Nato se na vsako stran debla namesti še nosilca oz. drsnika za svedra, ki pomagata pri pravilni smeri in naklonu vrtanja. Vrtanje 2,5–3 cm velike luknje poteka z obeh strani naenkrat. Svedra merita 170–220 cm, njuno rezilo pa je dolgo 10–30 cm. Po pripovedovanju domačinov je bilo največ takšnih svedrov narejenih iz cevi pušk iz 1. svetove vojne, izdelali pa naj bi jih bili kovaški mojstri z Lokovca.

Druga faza izdelava cevovoda je spajanje posamičnih cevi. Na Trebuškem so to naredili na dva načina.

Po prvem načinu so izvrtano cevno odprtino na eni strani debla z debelejšim svedrom povečali do globine 10–15 cm, drugo stran debla pa s sekiro (»melrinom«) ošpičili, da se je prilegala odprtini sosednje cevi. Oba dela so nato s posebnim lesenim kladivom (»b'tom«) zbili skupaj, mesto spoja pa nato po potrebi zamazali z glino.

Za drugi način spajanja so uporabili posebej izdelane kovinske spojke, imenovane »prstani«, ki so imele nekaj centimetrov večji premer od izvrtane cevne odprtine. Spojko so s pomočjo dleta in kladiva do polovice nabili v les okrog izvrtane odprtine prve cevi in nato nanjo natančno nabili še drugo cev.

Sestavljanje posamičnih lesenih cevi v cevovod je potekalo na kraju, kjer je bil cevovod postavljen, saj bi se sicer spoji med prenašanjem razrahljali in poškodovali. Cevovod se je pogosto končal v večjem lesenem koritu, ki je bilo izdolbeno iz debelejšega drevesnega debla. Najdaljši cevovod, ki ga še pomnijo na Trebuškem, je bil dolg okrog 600 metrov s skoraj 100 metri višinske razlike.

Zamisel o oživitvi že skoraj pozabljenega znanja izdelave lesenega cevovoda se je porodila med domačini pred nekaj leti. Nekateri med njimi so se še spominjali, kako so bili nekdaj videti ti cevovodi in so v grobem še poznali tudi tehniko izdelave oz. vrtanja cevi. Preden so svoje znanje lahko preskusili v praksi, so morali izdelati oz. poiskati primerno orodje. Še ohranjene svedre, ki pa so bili v slabem stanju, so se nadomestili z novimi, ki jih je izdelal kovaški mojster z Lokovca. Drugo orodje, ki so ga potrebovali za delo (kladivo, žaga, dleto itn.), pa so našli v domačih delavnicah. Pri rekonstrukciji izdelave cevi jim je pomagalo tudi nekaj ohranjenih ostankov lesenih cevi in kovinskih spojk. Pri prvih poskusih vrtanja so jim z nasveti pomagali starejši krajani.

Vrtanje borovih debel in izdelovanje lesenega cevovoda iz njih je del že skoraj pozabljenega tehniškega znanja, ki se je ohranilo na Trebuškem. Na prelomu 19. stoletja v 20. stoletje je bilo na tem območju postavljenih med 15 do 20 lesenih cevovodov. Danes je ohranjen še eden ob cesti med Dolenjo in Gorenjo Trebušo. Veščino izdelave lesenih cevi ohranja Turistično etnološko društvo Trebuša, ki je v ta namen poskrbelo za rekonstrukcijo starega orodja in ki veščino vrtanja lesenih cevi javno predstavlja na turistično folklornih prireditvah.