Avtor: mag. Damjana Fortunat Černilogar

Zapis o pretekli in polpretekli zgodovini območja Gorenje Trebuše je predvsem strnjen prikaz zgodovinskih obdobij, obrti oz. dejavnosti, ki so pripomogle k razvoju kraja in ožjega območja ter ustanov, ki so prav tako krojile življenje Trebušarjev.

Zapis o pretekli in polpretekli zgodovini območja Gorenje Trebuše je predvsem strnjen prikaz zgodovinskih obdobij, obrti oz. dejavnosti, ki so pripomogle k razvoju kraja in ožjega območja ter ustanov, ki so prav tako krojile življenje Trebušarjev.

Konec 19. stoletja je bilo območje Trebuše zanimivo tudi za znanega tržaškega arheologa Carla Marchesettija (1850-1926). Ta je leta 1894 v 250 m dolgi kraški jami iz katere priteče Bela voda našel okostje jamskega medveda (Ursus Ligusticus).

Po tolminskem urbarju iz leta 1377 je bilo ozemlje Gorenje Trebuše prekrito z gozdovi. Goriški grofje in njihovi glavarji so imeli v prostranih gozdovih obsežna lovišča. Tudi okoli leta 1500 je bil pretežni del Trebuše še neposeljen. Širni gozdovi gornjega in srednjega dela Trebuše so bili goriški, Dolenja Trebuša pa je bila del tolminskega gospostva. Ne glede na to, pa so bili prvi redki prebivalci Dolenje Trebuše bolj vezani na tolminski prostor. Dolino so namreč od matične goriške uprave fizično ločevala strma pobočja Trnovske planote. Meja v Trebuši (in s tem meja goriškega gospostva) je potekala od čepovanskih Vrat, Görzericze, potoka Gačnik in na idrijsko stran do Bele. Tolminski del Trebuše so ravno v začetku 16. stoletja poseljevali kmetje s tolminske strani. In prav na območju Trebuše je prihajalo do obmejnih sporov. K enemu je prispeval tudi ukaz tolminskega gospoda Neuhausa podložnikom iz Idrije pri Bači naj razrušijo lovsko kočo goriškega grofa v Trebuši in bližnji mlin na Trebušici. V začetku 17. stoletja (1607) je avstrijski dvor izločil idrijsko ozemlje iz Tolminske in ustanovil posebno »idrijsko gospostvo«, ki mu je načeloval rudniški upravitelj. Ko se je leta 1783 Idrija (z Vojskim) upravno ločila od Goriške pa se je med Vojsko in Gorenjo Trebušo zarezala meja med Goriško in Kranjsko. Po letu 1849, ko so bile uvedene upravne občine kot najnižje enote državne uprave, je Gorenja Trebuša v upravnem in sodnem pogledu prišla pod okrajno glavarstvo Gorica in sodni okraj Gorica. Gorenja Trebuša je bila v letih 1814-1850 v glavni občini Čepovan. Pod Čepovan pa je spadala še vse do leta 1872. Od 1872 do 1927 je bila v občini (Trebuša), sledilo je obdobje do leta 1945 ko je bila ponovno v občini Čepovan. V letih 1952-1955 je bila v občini Tribuša, od leta 1955 pa v občini Tolmin.

Po ljudskem izročilu naj bi bila najstarejša hiša v zaselku Krtovšče - Gorenja Trebuša 112 (stara številka 26). Na podlagi arhivskih virov vemo, da je rodbina Kumar v njej prebivala od druge polovice 18. stoletja dalje. Letnica 1792, vklesana v kamen na vhodni fasadi, priča o prvi zabeleženi obnovi objekta. Da pa je družina Kumar tod bivala že pred tem letom je razvidno iz župnijskega arhiva Dolenje Trebuše. Iz družinske knjige (Status Animarum za Gorenjo Trebušo, 1754) sta kot začetnika prve generacije družine Kumar zavedena Martin, sin Tomaža, z ženo Gertrudo, rojeno Jež. Imela sta šest otrok. Prvi se je rodil leta 1775, zadnji leta 1791. Drugi rod je nadaljeval Jakob Kumar, ki je imel z ženo Marijo Hvala devet otrok (prvi rojen leta 1813, zadnji leta 1834). Tretji rod je nadaljeval Kumar Andrej. Iz zapisane opombe »šola s potovalnim učiteljem 1895« lahko sklepamo, da je tu potekal tudi pouk. Zadnja prebivalca hiše sta bila Kumar Jože (r. 1913) s soprogo, ki je o hiši in nekdanjem življenju vedel povedati še veliko zanimivosti. Danes je objekt spomeniško zaščiten, a neposeljen. Leta 1995 je bila na novo prekrita slamnata streha, ki je v teh dolinah izjemnost in redkost. Kot starejši kmetiji se omenjata še domačiji pri Sedeju - pod Robom (Gorenja Trebuša 111) - in na Prvenskem vrhu. Domačija v Gorenji Trebuši 16, po domače pri Mrcini, ima prav tako daljšo tradicijo. Prvi pisni viri omenjajo lastnike stavbe že v prvi polovici 18. stoletja. Zakonca Jakob Ležinar Mrcina in Gertruda Trušnovec sta imela devet otrok, prvega leta 1756. Domačija se je ohranila vse do danes. Na hramu in kovačnici so delno ohranjene tudi freske.

Edini iz kamna grajeni objekt v vasi pa je bila v tem času cerkev. Prva cerkev v Gorenji Trebuši sega v čas sredi 18. stoletja. Po pripovedi, naj bi vsak vaščan moral na mesto, kjer sedaj stoji cerkev sv. Frančiška Ksaverija prinesti mernik peska. Iz Trebuške preteklosti velja nameniti nekaj pozornosti tudi razvoju šolstva, saj je za današnji čas presenetljivo, da so nekoč v dolini Trebuščice delovale kar tri šole. Vsekakor zanimiv podatek, ki kaže tudi na to, kako številno je bilo prebivalstvo na prelomu 19. in 20. stoletja na tem območju. Leta 1869 je bilo v Gorenji Trebuši 668 prebivalcev, največ pa so jih našteli leta 1931, kar 747. Prva šola t.i. “šola za silo”, ki je bila takrat še v domeni cerkve, je bila ustanovljena leta 1857 v Dolenji Trebuši. V Gorenji Trebuši pa je bila leta 1885 ustanovljena Ljudska šola. Po prvi svetovni vojni, po letu 1918, je Ljudska šola Gorenja Trebuša delovala kot Scuola popolare di Trebussa Superiore. Leta 1924 je ta šola sodila pod občino Čepovan zato tudi nov naziv šole - Scuola elementare del comune di Chiapovano, frazione Trebussa Superiore. Od leta 1945 do leta 1962 je delovala Državna Osnovna šola Gorenja Trebuša, ko je postala podružnična šola OŠ Dušana Muniha Most na Soči s tremi oddelki. Na šoli je potekal kombiniran pouk v dveh izmenah. Šola je bila ukinjena. V Srednji Trebuši, v zaselku Krtovšče, je od leta 1896 delovala t.i. ekskurendna šola (Tako so imenovali manjšo šolo, v kateri so poučevali učitelji z matične šole le nekajkrat tedensko). Pod italijansko oblastjo je bila tu Scuola elementare del comune di S. Lucia d'Isonzo, frazione Certousce ali Certone. Od leta 1945 pa je delovala Državna osnovna šola Srednja Trebuša. Ta je bila ukinjena leta 1964. Po ustnem izročilu je pouk sprva potekal le dvakrat na teden, saj je učitelj poleg službe v Gorenji Trebuši moral opravljati tudi tajniška dela. Poučeval je v dveh izmenah, pri čemer so mlajši učenci, združeni v skupni razred obiskovali pouk popoldne, starejši pa dopoldne. Glede na to, da je bila šola le ob torkih in petkih, je bila šola dobro obiskana. Čez nekaj let je število otrok naraslo in učiteljica je lahko poučevala na tej šoli v Krtovščah in ji ni bilo potrebno več poučevati tudi v drugih šolah. Težji življenjski pogoji in druga svetovna vojna je prispevala k močnemu padcu števila prebivalstva. Leta 1948 so jih našteli še 584, 1966 pa samo še 376. Posledicam upada števila prebivalstva je podlegla tudi šola. Bila je ukinjena.

Kljub omogočenem šolskem izobraževanju pa pogoji bivanja v dolini niso bili najboljši. Že pred 1. svetovno vojno je bilo več domačij opuščenih. Tudi prva svetovna vojna je v Gorenji Trebuši terjala svoj davek: 25 padlih ali pogrešanih oseb, ki so se bojevali v sestavu avstro-ogrske vojske ter 2 civilni žrtvi. Po koncu vojne je sledila velika revščina, zamenjala se je oblast, pa tudi italijanski režim ni kazal naklonjenosti slovenskemu prebivalstvu. Kmetje so se bili prisiljeni zadolževati pri hranilnicah. Pogosto tako dolgo, da so kmetije obubožale in propadle. Če so hoteli kmetje na svojih kmetija še naprej živeti in delati, so morali plačevati visoko najemnino, ki pa jo pogosto niso zmogli in so se bili zato prisiljeni izseliti drugam. V izpraznjene hiše so se naseljevale italijanske družine. Sprva so se moški člani teh družin ukvarjali z oglarjenjem – od tod tudi poimenovanje karbonarji – kasneje pa so pričeli obdelovati zemljo. Sčasoma so kmetje na zadolženih kmetijah spoznali, da se mesečno plačevanje visokih najemnin ne izplača. Marsikdo se je odločil za odkup kmetije in poravnavo dolgov. Lastnike je bremenil še visok znesek prepisa lastništva na sodišču. Nastalo situacijo je dobro unovčila banka s sedežem v Veroni. Pri sklepanju pogodb je za domačine pomenilo veliko oviro tudi neznanje italijanskega jezika. Trebušarski prostor je močno zaznamovala tudi druga svetovna vojna. Gorenja Trebuša je med drugo vojno dala življenja vsakega desetega domačina. Začetek leta 1941 so ustanovili trebušarski odbor OF. Prvi partizani so na območje Trebuše prišli že konec leta 1942. Po kapitulaciji Italije se je odporniško gibanje še močneje razmahnilo. Takrat je bilo v partizanih že preko sto Trebušarjev. Sledil pa je tudi že vdor Nemcev. Mnoge domačije so dale zavetje partizanskim ustanovam. Trebuša je dala zavetje tudi začasnim bolnišnicam. 20. decembra 1943 je bil v Mrzli dragi ustanovljen IX. korpus. V zaselku Gačnik sta delovali tehniki Jelenk in Špik, na kmetiji Govec pa tiskarna Julij 63. Za robom je bila osrednja primorska kurirska postaja P-7. Trebuša je februarja 1944 dobila slovensko osnovno šolo, ki so jo pred Nemci selili iz hiše v hišo. Po koncu druge svetovne vojne je bila Trebuša gospodarsko izčrpana in mnoge družine so bili ponovno prisiljene iskati boljšega življenja v drugih krajih. Danes se v kraj vrača življenje tudi s spodbujanjem turizma.

V preteklosti pa so Trebušo ponesle v svet trebuške steklenice. Še danes so zanimive trebušarske zelenke, posebne čaše, ki so imele obliko iz krogel sestavljenega stolpa. Največja bula čaše je bila spodaj, najmanjša zgoraj. Posodo, ki so jo povezovale cevke, so imenovali glo-glo saj je ob pitju, ko se je tekočina pretakala iz ene bule v drugo, nastajal poseben zvok. Steklo so proizvajali prav v dolini Trebuščice. Prvo steklarno na območju Trebuščice so postavili leta 1722. Surovino so našli kar ob reki saj naplavlja dovolj kremenovega peska. Tudi lesa je bilo na območju obeh Trebuš na pretek. Kraju, kjer je bila postavljena glavna glažuta, domačini danes pravijo Na Melinah. Trebušarske steklenice so izvažali predvsem v Španijo, kjer so jih polnili z vinom in odpošiljali naprej. Leta 1759 je nastala druga steklarna na kraju imenovanem »pod Golici« (Podgolce). Ko so porabili ves les iz trebuških gozdov, so bili okrog leta 1771 prisiljeni prestaviti steklarno v Mrzlo drago od tod pa so jo leta 1794 preselili v Poldanovec. Trebušarske steklarne so delovale dobrih sto let. Leta 1741 je propadla prva steklarna, zadnja pa okrog leta 1830. Vsekakor je steklarska obrt pospešila razvoj Gorenje Trebuše. V steklarni so namreč dobili delo steklopihači, pomočniki, vajenci, nosilci peska, drvarji in drugi. Zgrajeno je bilo tudi več novih hiš. Še ena obrt je bila značilna za ta prostor. Skoraj pri vsaki hiši so kovali žeblje. Po ustnem izročilu so se z žebljarstvom začeli ukvarjati pred kakimi 200 leti. Izdelane žeblje so nosili prodajati v Čepovan. Obrt je začela zamirati sredi dvajsetih let 20. stoletja.

mag. Damjana Fortunat Černilogar

Uporabljena literatura:

• Trebuški zbornik, Tolminski muzej, 2003
• Vesna Ličer: Drobci iz zgodovine Gorenje Trebuše od naselitve do Avstro-Ogrske, Primorska srečanja št. 249/2002, str. 40-42.
• Raineri Mario Cossar: Steklarska industrija na zgornjem Goriškem, prevedel Vitomir Mukuletič, 2001, uredil Edo Kozorog, Izdal zavod za gozdove Slovenije, OE Tolmin, odsek za načrtovanje.
• Damjana Fortunat Černilogar: Gorenja Trebuša v preteklosti, Tolminski zbornik 1997, str. 113-117.
• Vojko Pavlin, Goriško gospostvo ob prehodu pod Habsburžane na osnovi urbarja iz leta 1507, Nova Gorica 2006.
• Carlo Marchesetti: L'uomo paleolitico nella regione Giulia, Milano 1907, str. 1-9
• TRIP, priloga Dela, 5. 7. 2001, str. 4- 9.