Komisijski zapisnik komisije, ki je bila poslana na ukaz njegovega rimsko-cesarskega kraljevo-katoliškega veličanstva, da pregleda cesarske in zasebne gozdove ob avstrijskih morskih pristaniščih in hrvaški morski meji.

Od 8. junija do 14. novembra leta 1724.

Naslov izvirnika: Commissions-Prothocoll: Über die auf Ihro Röm: Kay: und König: Kath: May alleregnädigsten befelen, von der abgeordneten Commission, Visitertien Kay: und Privat Waldungen, an denen J.Ö. Meer Portten und Croatischen Meer Gränitz; Von 8.ten Juny bis 14.ten Novembris. Anno 1724.

Mesto arhiviranja izvirnika: Archivio di Stato di Trieste (Faksimile na brošuri iz zbirke Collana verde 41/1976).

Iz gotice v slovenščino prevedel: Vitomir Mikuletič, marec 2002

Tipkala: Zlatka Vodopija, marec 2002

Črni gozdovi

... Da bi ob istočasnem nadzoru Panovca in različnih ostalih pojavih, da v cesarskem visokem črnem gozdu nad Solkanom do Sv. Križa propade mnogo lepega lesa, ki bi se končno lahko koristno uporabil, kakor je tudi Orientalska družba v njem za pridobivanje smole pred dvema letoma globoko narekovala 2500 lepih smrek, da so morale propasti, ne da bi ta posel nadaljevala in za to hotela kaj plačati. Prav tako bi se lahko tu koristno postavila glažuta in obrat za pridobivanje pepelike in končno tudi plavljenje lesa. Ko smo poleg uradnika gozdnega urada Pregla poklicali tudi dva čuvaja, posebej postavljena za črni gozd in se skupaj s Zernizem (verjetno Černičem - op.Prev.), odgovornim za les pri Orientalski družbi, podali pri Kromberku preko Ravnice, mimo Voglarjev navzgor proti Lokvam, kjer nam je pod tako potjo omenjeni Zerniz pokazal načrtovano gozdno cesto in dal v premislek, kje naj se zgradi ali iz okolice Ravnice navzdol nedaleč od gradu Kromberk ali poleg gozda Panovca, ali preko istega gozda proti Gorici, potem pa od Ravnice navzgor proti Lokvam, Majski dragi in tako naprej skozi ves Črni gozd.

Če bi bila taka cesta zgrajena, bi se cesarskemu erarju z v dolino pripeljanim lesom zelo povečala korist in bi se na ta način pridobilo neverjetno velike količine za prodajo, tako pa tam zgoraj brez kakršnekoli korist propadajo.

Pri tem je od Ravnice navzdol nekaj ne tako velikih težav in ko bi bil enkrat ta del narejen, bi že od tega imeli znatno korist. Drugi del pa bi se naj nato nadaljeval z E.G. (?), poravnavanjem globeli in drugim, kar bi poleg stroškov zahtevalo izredne napore. To pa so gospodje cesarski uradniki komaj poslušali, zato da bi jih v na njihovem miru nikakor ne vznemirjali. Zaradi tega pa zadevo nikakor ni treba pustiti vnemar, če se pomisli, da mora zgoraj v gozdu propadati toliko tisočev lepih dreves, za katere bi v dolini dobili lep denar in lahko si mislimo, da bi bili porabljeni stroški na koncu bogato povrnjeni. In če ne bi bilo mogoče k temu pritegniti cesarske uradnike ali če temu poslu niso kos, se naj lesarju Orientalske družbe, za tak posel zelo iznajdljivemu, zagnanemu in tudi izkušenemu možu prepusti eno količino lesa, odkazanega v visokem gozdu. Tudi če bi na ta način E. G. (?) podarila za tako cesto eno četrtino sedaj za posek primernega lesa, bi potem z drugimi ¾ ustvarila veliko korist, kjer je do zdaj in dokler ni take ceste ves gozd malodane zastonj, ker na tej strani ni nobene vode za plavljenje lesa in ko prav redko kdaj pride v dolino kak zakonito pridobljen kos lesa (pa še ta nič drugače kakor s pretirano velikimi stroški). Zato je skoraj edini dohodek oglje, ki ga nekaj oglarjev prinese v dolino in plačajo erarju za vsako vrečo 8 soldov.

Ves gozd predstavlja večinoma lepo bukovje, ki sta mu tu pa tam primešani smreka in jelka. Kdorkoli vzame bukovino za kurjavo ali kaj drugega, od tega ni nič dohodka, niti kupnine, niti mitnine. Kar pa zadeva jelke in smreke, naj bi stranke plačale 4 solde za klaftro. Prav tako plačujejo kolarji, sodarji in strugarji iz Solkana tako imenovano majhno mitnino.

Prvi dan smo v tem gozdu prišli do Lokvi in zaradi slabega deževnega vremena nismo mogli nadaljevati poti. Zato smo se podali v hišo, ki pripada višjemu gozdnemu mojstru gospoda grofa Coroninija in leži na eni ne neprijetni ravnini ali dolini. Tu okoli je 7 podložnikov ali kočarjev, katerih goveja živina, kakih 40 glav (ta je sicer last grofa Coroninija in jo imajo v najemu) se vsak dan pase v cesarskem gozdu. Prav tako se kočarji oskrbujejo z drvmi in lesom za gradnjo iz cesarskega gozda ne samo brez plačila, temveč tudi brez najave. Glede posesti grofa Coroninija, ki leži sredi cesarskega gozda, ni nobene določene ureditve, temveč naj bi bilo vse do koder sega goličava last grofa Coroninija. Opazili pa smo, da se goličava od časa do časa povečuje, zato ne bi bilo slabo, če bi se te meje uredile. Prav tako bi bilo treba ugotoviti ali omenjenim podložnikom ali kočarjem pripada pravica dobivati dobrine od deželnoknežjega gozda, s tem bi namreč morali svojemu privatnemu gospostvu plačevati dajatve.

Od Lokvi, od omenjene doline, nekaj milj proti poldnevu, globoko v skalovit gorat visoki gozd se območje tega gozda imenuje Majska draga. Tu smo spotoma videli neprekinjeno obilje debelih, starih in doraščenih bukev (med njimi tudi neverjetno število od vetra podrtih dreves). V sami okolici Majske drage pa je bila znatna količina velikih, lepih smrek in jelk in med njimi tudi tiste, ki so bile pred približno dvema letoma za Orientalsko družbo nasekane za pridobivanje smole. Pri tem je uradnik gozdnega urada izrecno trdil, da je takih smrek 2500, Černič (Zerniz) pa je ugovarjal, da bi jih naj bilo le 1500. Mi pa smo menili, da ni vredno truda s preštevanjem odločati o prepiru, kajti med vsemi drevesi z na dveh, treh mestih olupljeno skorjo, ni bilo zaradi tega nobeno poškodovano, pač pa je bilo videti, da se je na vseh zaraslo in da jim zarezovanje ni nič škodilo. Po približno dveh letih je bilo namreč že vse spet popolnoma zaraščeno.

V tem predelu je med drugim v visokem skalovju po imenu Poldanovec vdolbina, kjer se preko prepada vidi v dolino Tribuše. Od tu pa se tja ne da priti, prihod tja pa bi zahteval skoraj en dan potovanja. Tudi sami ne bi prišli tja, pač pa smo v tem predelu zaznali in imeli za možno, da se namreč iz Majske drage in z lesom bogatega predela lahko ob priliki odvečna količina lesa mnogo let spušča v dolino Tribuše in bi se lahko naredila drča ter tam tako zgradila glažuta, kar pa se ne bi moglo opraviti iz ene ali druge dolini ali pa ne bi bilo vredno napora, (vrhači, veje, trhlo drevje, grmovje) pa bi se lahko porabilo za pepeliko. Tako bi se gozd očistil in pospešilo njegovo rast. Kar pa zadeva samo Tribušo bo sledil njen opis ob obisku. Isti dan pa se je potovanje nadaljevalo po hribih preko Robatne (Gozd, ki je prihranjen za stavbe goriškega gradu in soške mostove. Zgleda, da je dobil ime po Robatkih, ki so takrat služili goriškim grofom. Ta čas pa Robath ne zahaja več v Črni gozd, ki pa ima poleg mnogih od vetra podrtih dreves tudi v izobilju najlepše raščenih bukev, katerim so primešane jelke in smreke) proti Lazni. To je zaselek s 5 kmeti ali kočarji, ki so svojo zemljo v eni dolini dobili s krčenjem cesarskega črnega gozda in vsako leto plačujejo cesarskemu gozdnemu uradu v gorici za vse 7 lir davščine.

Od tega omenjenega kraja Lazne nekoliko dalje se s hriba lahko vidi v lepo dolino in v njej vas Čepovan grofa Strasolda. Na tem raztegnjenem hribovju pa se nahajajo najlepši travniki (po vsem videzu sodeč so pred leti nastali s krčenjem cesarskega gozda), ki jih uživajo prebivalci Čepovana, vendar proti letnem plačilu 67 lir davščine goriškemu gozdnemu uradu.

Prave meje med temi čepovanskimi travniki in cesarskim gozdom ni mogel nihče pokazati, torej da bo vse čepovansko, kar bodo podložniki v bodoče še izkrčili, če se ne bo našlo sredstvo, da se najde mejnike in se v bodoče označi meja s trajnimi kamnitimi mejniki.

V tem velikem cesarskem črnem gozdu se proti poldnevu nahaja še en drug kraj imenovan Avška lazna, ki jo prav tako obdajajo mnoge nadrastle lepe bukve, vmes pa raste še nekaj hrastov (Aichen!) in mladja. Ta predel naj bi najpresvetlejši predniki njegovega cesarskega veličanstva poklonili cerkvi v Avčah v sodni oblasti Kanal, da bi omenjena cerkev lahko imela nekaj koristi od tamkajšnje paše. Narejena je bila lepa in velika planina, na njih pa se nahaja precejšnje število živine, ki smo jo videli. Povedali so nam, da se tu pase 150 volov, 5 konjev, 150 ovac in poleg tega še 150 koz. Po dobljenem sporočilu priženejo sem živino iz sodnih oblasti Kanal in Vipava in ostane tu junija, julija in avgusta. Omenjena cerkev dobi za to od enega vola 6 … ? (V nemškemm besedilu je …? nekaj izpuščeno, ker prepisovalec iz Gotice v latinico najbrž ni znal prebrati besed - op.Prev.) od enega konja 12 …..?, od vsake ovce in koze pa mleka in sira kolikor se lahko dobi od štiridnevne molže. Gospostvo Kanal dobi od planine letno 1 …? 121 …?, *), ne da bi o vzroku in naslovu goriški gozdni urad kaj vedel.

Da je v teh gozdovih pasti koze samo po sebi prepovedano, smo zaradi tega ukazali, da se jih takoj odžene, v nasprotnem pa jih morajo čuvaji zapleniti in bo tudi gozdna uprava kriva, če jih bodo še držali na tej ali tudi na drugih planinah (tako v Puštalah pri Trnovem in Vitovljah). Prav tako mora preprečiti, da se čuvaji ne bi drznili opravičevati, da niso vedeli za prepoved, kakor so to storili tukaj vpričo uradnika gozdnega urada.

Preden smo prišli do Avške lazne, smo spotoma naleteli na posekano in okleščeno državno jelko, katero je poleg dveh drugih, ki sta ležali na istem kraju, prodala Orientalska družba, da bi jih uporabili pri cesarski vojni mornarici v Neaplju. Ta drevesa pa niso mogli odpeljati, ker grof Coronini ni dovolil, da bi jih spravili preko njegove doline na Lokvah, dokler ne dobi zanesljive varščine. S tem pa se Orientalska družba ni strinjala, pač pa je hotela, da se strojena škoda zakonito oceni in povrne, za kar si je pridržala pravico ukrepanja.

Od mnogih okrog ležečih vasi in zasebnih podložnikov, ki si iz tega predela po mili volji pokrivajo svoje potrebe po lesu, namreč najlepše sveže bukve za drva in najlepše smreke za gradnje ne da bi o tem obvestili gozdni urad in upoštevali, da morajo plačati kupnino, da bi ga morali poklicati za vsak odvoz, prisotna čuvaja o tem nista hotela nič vedeti, prav tako ne poznati nobenega hudodelca.

Ne glede na to smo naleteli v gozdu, ob cestah in pri njihovih hišah na cele kupe odtujenega lesa najboljše kakovosti, namreč posekan gradbeni les dolg 3 do 4 klaftre, bukova drva, dolga 2 tudi 2 ½ klaftri, torej vse spotoma in približno. V enem dnevu posekan in najden les znaša preko 100 klafter cepanic. Pri hiši Pavla Bizjaka, svetokriškega podložnika, pa smo našli na občinski cesti 76 kosov bukve, dolgih po 2 klaftri, 43 jelovih debel, dolgih po 3 klaftre. Ker kmeta samega ni bilo doma, smo vprašali kmetico in njenega večjega sina, čigav je ta les in kdo ga je pripeljal. Odgovorila sta, da ne vesta nič. Takega lesa, več kot 1000 kosov pa da je bilo v teku leta ponoči pripeljano in spet odpeljano, ne vesta pa komu. Kmetica stanuje tu že dolgo časa, to bi naj bilo že okrog 30 let. Ve le toliko, da se ta les odvaža v razne vasi kot Sv. Križ, Ajdovščino, Plače in Žablje. Prisotna čuvaja o tem nista hotela nič vedeti, kmetica in njenega sina pa nismo mogli pripraviti do tega, da bi dala podrobnejše pojasnilo. Ko smo pa od tam že odhajali, je prišla za nami Marija Bizjak, hči kmetice, (ki pa pri prej omenjenem izpraševanju ni bila navzoča), in je rekla, da prej zgoraj opisani les, ki leži pri hiši njenega očeta, pripada Francu Zajcu in Plač, podložnika Sv. Križa in njegovim pomagačem, da jih je sama spoznala v temi, ko so ta les razkladali na omenjenem mestu. Pri Matiji Willmayerju, tudi podložniku Sv. Križa, smo našli 3 kose jelovine, 100 kosov bukovine in en hlod za žago, ki po njegovi trditvi pripada Mihaelu Kravosu in Plač.

Na hribu nad Ajdovščino, kjer izvira Hubelj pa je bilo 9 kosov jelovih debel, dolgih 3 ½ klafter in 200 celih in razklanih kosov bukovine.

N. Bratina iz Stomaža, tudi svetokriški podložnik, pa je bil prijet, ravno ko je z dvema voloma peljal s hriba dva kosa lepega gradbenega lesa (kjer ima grof von Attimis svojo pristavo). Zato smo mu zasegli vola in do nadaljnjih odredb dali v varstvo lesnemu davkarju v Ajdovščini. Ta kmet se je na začetku hotel izgovarjati, da vozi ta les za pristavo Nemiz (?), kmalu zatem pa je sam priznal svojo neresnico. Že prej pa so ga ujeli pri drugih lažeh, kar je potrdil Pavel Poth, tudi sam iz pristave Nemiz.

Nedaleč od pristave grofa Attimisa je bilo najdeno 30 kosov gradbenega lesa, za katere ni hotel nihče nič priznati, končno pa je Ivan Sivon, svetokriški podložnik v imenu svojega tasta Tonija Polanca, tudi svetokriškega podložnika priznal posest lesa.

24. junija se je oglasil hišni kaplan grofa Attimisa zaradi vrnitve zaseženih volov N. Bratine. Odločeno je bilo, da se vole lahko vrne, če bo plačana ustrezna kavcija.

Zadeva sama in nato priznanje tihotapstva je prepuščeno gozdnemu uradu, da po storjenem dejanju razglasi, da sta vola vredna 10 lir in da se po pologu le-teh voli vrnejo.

Drva in gradbeni les so jemali iz cesarskega okoliški kmetje, za žganje apna pa različen les tudi druge stranke. Kakor pravi uradnik gozdnega urada, so se ti sicer prijavili pri gozdnem uradu, dobili tudi blago, vendar deželnemu knezu niso za to nič plačali. Medtem pa je gozdni mojster dobil od visokega žganja apna dva tovora, uradnik pa en tovor apna. En tovor je navadno imel 12 sterov, izraženo v denarni vrednosti 3 lire 36 soldov. Vsako žganje pa 800, 1000 tudi 1200 sterov apna, za kar se je porabilo približno 20 klafter drv. In kakor je bilo zgoraj razumeti, da se je pretihotapljen les vozil v okoliške vasi, je komisija takoj naslednji dan zjutraj poslala Franca Furlanija, cesarskega lesnega dacarja, da pregleda omenjene okoliške vasi in kmečka dvorišča, če bi morda tam našel kak pretihotapljen les. Ta pa je poročal, da je na različnih dvoriščih našel 39 kosov pretihotapljenih gred (tramov).

Pri tem obisku visokega Črnega gozda in spustu proti Ajdovščini, ki je sledil, smo naleteli pri mejah na velike ovire, v začetku sicer, ker niti uradnik gozdnega urada, niti gozdni čuvaji niso znali pokazati take meje in sicer zaradi tega, kar je prišlo na dan:

1. Cesarski gozdni urad naj bi 10. marca 1723 l. na tem območju skupaj z grofom v. Attimisom razmejila interese in nato, po pripovedovanju uradnika, poročala I.E. dvorni pisarni z zanesljivimi motivi in okoliščinami, ki pa so dejansko dvomljive v danih izjavah različnih prič, ki jih je pregledal g. grof v. Attimis, potem pa, kot je priznal davkar, da so bile samo skupno vprašane, ne pa zaprisežene o zraven spadajočih vprašanjih. Prav tako se ni upoštevalo nasprotne dokaze in potem je izjava prič, dana spoštovani dvorni pisarni, postala zakonsko neveljavna.
2. Poročano je bilo, da se je označevanje mej opravilo v prisotnosti gozdnega urada, v resnici pa ni bil prisoten g. gozdni mojster, temveč namesto njega le njegov sin. Potem nam tudi gozdni uradnik in čuvaji niso znali pokazati točne meje. In čeprav se je gozdni uradnik opravičeval s tem, da je pred dejansko izmero na kraju samem šel z zemljemercem od enega mejnika do drugega (da bi pokazal njihovo namestitev in označitev), v istem dnevu razmejitve pa njihov zemljemerec kot zaprisežena zaupna oseba, na čemer temelji poročilo, v katerem naj bi bilo rečeno, da so bili vsi mejniki pravilno označeni s križcem in številom leta 1723 (kjer pa ni bilo kamna, pa razna drevesa z znakom gozdnega urada). Kljub temu pa se ni moglo v redu pokazati omenjene mejnike, temveč jih je bilo treba šele z veliko nujo iskati. To pa niso bili nobeni pravi mejniki kakor se jih navadno postavlja, temveč vsak najbližji boljši naravni ali slučajno najden kamen, od katerih pa sta bila v precej velikem območju končno najdena le dva. Ta pa vsebovala le toliko, da se je lahko nekaj prask spoznalo kot obliko križa, enega pa, ki naj bi imel število leta 1723, se pa brez tolmača ni dalo spoznati. Eno drevo, kjer je bil odsekan košček lubja in drugo, kjer je bilo udarjeno z gozdnim kladivom, vse brez opazovanja ustreznega zemljišča, linij in vodenih tokov (3), torej da so si tisti od grofa Attimisa prilastili zelo velik predel per modum …? sredi hriba ali grebena, kateri pa je glede na okoliščine pripadal cesarskemu gozdu, zato … ?, ker so si podložniki grofa Attimisa v istem predelu prilastili gozd ali pa še malo preostalega drevja posekali.
3. Ugotovljeno je bilo, da so pustili tri predele, da jih je spet zarasel gozd, potem ko so jih, kakor je bilo opaziti, že prej izropali podložniki grofa Attimisa. Toda podložniki tega ne upoštevajo, temveč dan za dnem podtikajo požare, zmanjšujejo cesarski gozd in priključujejo zemljišče k svojim njivam in travnikom. Vse to smo našli na različnih obdelanih površinah, na katerih je še bilo napol sežgano listje.
4. Ko se je sporni predel primerjal z izdelano mapo, ki prikazuje stanje v ravni črti, dejansko pa tam sega ena velika zajeda v cesarski gozd. V teh krajih je mnogo tega vredno premisleka in v prihodnje za to poskrbeti.
5. Če bi vsaj tiste ljudi, katere so ne tako (ki so bili po poročilu gozdnega urada z dne 26. junija 1719 l. pod št. 13 po naznanitvi zaslišani) naravnost zavrnili glede na tiste nezaprisežene priče, ki jih je predlagal grof de Attimis in jih razglasili za goljufe. Ker pa je to zadeva, ki v našo instrukcijo prav za prav ne spada, o primerjavi pa je dvorna pisarna že izdala cesarsko resolucijo, nam za to ni treba skrbeti, temveč smo menili, da o vsem tem poročamo le za sprejem na znanje. Zato smo govorili z davkarjem in zemljemercem in davkar je potrdil, da o zadevi ni bilo nikoli nikakršnega preizkusa, ne glede na njegovo poročilo spoštovani dvorni pisarni 26. junija 1719 l. Zemljemerec pa vztraja pri dejanski izmeri, mora pa priznati, da mapa ni točno izdelana, posebno zaradi izpustitve cest in da višje naprej sega meja v cesarski gozd drugače kakor kaže mapa. To se tudi poroča samo zaradi sprejema na znanje. Prav tako so s tem pridržana višji razsodbi vsa tista tihotapljenja lesa, zaradi malomarnosti podrejenih gozdnemu uradu pa smo za te imeli pomisleke.

Medtem je pregled visokega črnega gozda na tej strani v predelu Ajdovščine, kjer stikata idrijska in vipavska meja, končan, nakar smo preko Gorice, Solkana, Svete gore, Grgarja, Fobce in Čepovana znova prišli v gorat svet in pogledali v Tribušo. V teh krajih se nahaja črni gozd z lepimi bukvami in kakor drugod s primešanimi drugimi vrstami drevja, pa tudi mnogimi drevesi, ki jih je podrl veter.

V dolini Tribuše se nahaja 46 kočarjev ali podložnikov s precej velikimi posestvi, njivami in travniki, tudi s kako krpo gozda za domačo oskrbo z lesom. Ti plačujejo cesarskemu gozdnemu uradu za davek, dajatve, tlako, pašo, drva in les za gradnjo in vse drugo skupaj 176 lir 25 soldov, to je poprečno 3 lire 50 soldov na hišo. Ni pa najti nobenega mejnika, zato si podložniki pridobijo od cesarskega gozda toliko zemljišča, kolikor si ga hočejo iztrebiti in požgati. Tega pa ni malo, kakor se je vsak dan dalo videti. Poleg tega pa v cesarski gozd ne gonijo na pašo samo govejo živino, temveč tudi ovce in koze, kar pa ne bi smelo ostati nekaznovano. Negotovo pa je, kakšen učinek bi to imelo.

Sicer pa je to dolina, v kateri bi se naj postavila ena glažuta, o čemer je bilo že poročano. Zaradi okrog se nahajajočega visokega gorovja Majske drage in na njem možne naprave drč za spravilo lesa in tudi zaradi voda, ki se tukaj nahajajo, je zato tukaj zelo primeren kraj. Lesar Orientalske družbe Zirnis (Černič) je tu, nedaleč od reke Tribušice, že pred dvema letoma začel z gradnjo stavbe, dolge 10 in široke 8 klafter, z zidovi, debelimi 3 čevlje in je že 1 ½ klaftre iz zemlje. Opremljena je tudi z dvema obokoma, vsak je dolg 6 ¾ klafter in širok 2 ½ klaftre, da bi s tja speljano in s hriba padajočo vodo naredil napravo za phanje. Nedaleč od tod se nahaja tudi peč za smolo, kjer bi se naj smola destilirala, o čemer pa naj bi že opravili dobre poskuse. Ker pa je imela Orientalska družba istočasno druge pomembnejše posle, je bila takrat gradnja glažute prekinjena in zato tudi niso naredili nobenih drč, tudi sicer se ni moglo pripraviti potrebne cepanice za tovarno smole, ki je tudi obstala. Za napravo takih glažut je lesar Orientalske družbe na kraju samem že imel mojstra, ki je tudi že našel potreben pesek, Laimb (?) in kremen, vode in zidakov je v izobilju, kakor tudi lesa za izdelavo steklovine in pridobivanje pepelike. Les bi se pripravil delno brez, delno s pomočjo drč, edino opeko bi bilo treba ta čas pripeljati iz Kanala. Orientalska družba je ugotovila, da bi češki mojstri lahko proizvajali steklo na mestu samem, kakor to delajo na Češkem. Zato bi bila prodaja toliko bolj ugodna, ker prvič (1) se na Kranjskem in Gorici, tudi Gradiški, Trstu in Reki proda velika količina češkega stekla in drugič (2) Orientalska družba vsako leto izvozi na Portugalsko za 6 do 8 tisoč lir stekla. Zato bi po našem mnenju bilo treba na vsak način tja pritegniti Orientalsko družbo, da se omenjene glažute brez nadaljnjih zadržkov postavijo in začnejo tudi res obratovati. In če bi to naletelo na kako oviro, bi se lahko začelo s pridelavo pepelike, kakor to zelo uspešno delajo v dunajskih cesarskih gozdovih za cesarsko opekarno v Neuhansu. Na ta način bi se lahko v težko dostopnih dolinah uporabilo na tisoče okrog ležečih in delno že nagnitih dreves in tako tudi gozdove nekoliko očistilo.

Ravno v tej dolini in vodi Tribušici je lesar Orientalske družbe načrtoval plavljenje lesa, kar so že prej počeli nekdanji lastniki gozda N.N. Pagliaruzzi et. Comp., ki so ob visoki vodi (ki pri trajnejšem deževju pritekajo iz visokih okoliških hribov) celo spravljali debele hlode mimo mosta St. Mares in Kanala , kjer se Tribuščica izliva v Sočo (!!) , do Gorice. Mi pa mislimo, da bi bilo najbolje, če bi zgradili glažuto in potem ne bi bilo treba iz tega območja spravljati les. Če pa ne bi bilo nobene glažute, bi pa bilo treba pri plavljenju skupno pomisliti na dogodke in težave ter z resničnim plavljenjem ali kako drugače zadevo preizkusiti.

Kdaj koli bi se tako plavljenje naredilo, bi morda bilo primerno, da bi vsak od prej omenjenih 46 podložnikov, ki prebivajo v tej dolini glede na lepe priložnosti, ki jih uživajo in majhnega davka, ki ga plačujejo letno spravil do vode 10 klafter lesa.

Končno smo odtod šli do idrijskih mej in tam, kakor smo tudi sicer povsod drugod v tem celem velikem gozdu ugotovili, da ni urejena nobena meja (namreč tam, kjer se nahajajo različni zgoraj omenjeni podložniki in občina) in bi bilo kar najbolj nujno, da se jih vzpostavi z notranje in zunanje strani.

V tem gozdu sta dva čuvaja in vsak dobi za plačo 20 lir. Gozd pa je dolg 4 nemške milje in približno 3 milje širok. Tu pa tam so stranske poti, po katerih se skrivaj odvaža veliko lesa, posebno od okoliških gospostev in občin, katere zaradi dolgotrajne rabe menijo, da so upravičene jemati drva in les za gradnjo brez vednosti gozdnega urada. Zato je treba misliti na odpravo tega početja. Tako veliko območje je tudi preveliko za dve osebi, če nista posebno pozorni in marljivi, poleg tega pa morata biti preskrbljeni še z življenjskimi potrebščinami, prav tako kot nekdanji čuvaji v Schwarzwaldu (Črnem gozdu), kar je živ primer za to, ko se v različnih krajih v gozdu nahaja toliko prepovedanih koz in druge živine in ko se zapravlja toliko lesa in končno premika toliko mej, vse brez njihove najmanjše spremembe. Če bi bilo zdaj bolje nastaviti več čuvajev z manjšo plačo ali manj čuvajev z višjo plačo, o tem se lahko razpravlja za in proti, potem pa bi se mnogi ne dovolj plačani manj trudili, bili bi upravičeni jemati vso svojo prehrano kjerkoli in tako prisiljeni gledati tihotapcem skozi prste. Prav tako se ne bi bali, da bi izgubili službo. Če pa bi bila dva ali trije dobro plačani in bi bilo vsakemu dodeljeno eno območje, za katerega bi on toliko bolj marljivo skrbel, ker bi od tega živel. Na vsak način pa bi z zmanjšanjem plače ali celo odpusta iz službe bil občutno bolj kaznovan. Prav gotovo je, da bi trije čuvaji nameščeni v Črnem gozdu, če bi dobro opravljali svojo službo imeli več dela, kakor eden izmed dveh, ki sta nastavljena v Panovcu in Logu. Vsak od teh dveh dobi 12 lir. Zgleda torej nepravično, da tisti ne dobijo niti eno tretjino od tega plačila. Za zdaj bi zadostovalo, da bi tja gor namestili 3 dobre čuvaje in vsakemu dali letno plačo približno 75 lir, vendar tudi del E.G. (?), eno tretjino od zaseženega tihotapstva, kar bi povečalo njihovo budnost. Vendar bi se jim lahko dalo pismeno navodilo in ob nastavitvi prebralo z vključeno klavzulo, da bi, če bi jih zasačili, da so eno predpisano točko krivdno ali s prevaro zanemarili, bili odpuščeni iz službe. Sedanji čuvaji tako v Črnem gozdu kot v Panovcu so ljudje, ki so navajeni na zanikrnost in lenobo, poleg tega pa so tako trmasti, da ne ostane nič drugega, kakor da se jih kaznuje, na kar so že navajeni, torej ni pričakovati od njih nič dobrega.

Na nekaj bi tu še spomnili in dali v nadaljnji premislek. Namreč, če ne bi morda po beneškem vzoru nastavili nobenega čuvaja, temveč bi bogato nagradili ovaduha, ki bi naznanil gozdnega tatu, tako nagrado pa bi izplačali na škodo kršitelja.

Pri seštevanju specifikacij št. 5, 6, 7 in 8 gozdnega uvoda in s primerjavo specifikacije št. 14 o odkazilih in dreves, ki jih je sprejela Orientalska družba je ugotovljena velika razlika nekaj sto dreves. Taka nepravilnost izvira od tod, ker pri gozdnem uradu ne vodijo nobenega pravega registra ali štetja lesa, niti ni za to potrebnega potrpljenja, torej je potrebno v prihodnje gozdni urad na take zadeve opozoriti.

Prav tako smo opazili, da vse leto ni nobenega uradnega gozdnega dneva, kjer bi stranke v prisotnosti čuvajev in dacarjev lahko prijavile svoje potrebe po lesu; ni nobene knjige o odločitvah, kakor to določa cesarsko-kraljevi ukaz; ni uradnih potrdil o prispelem denarju, blagajna urada nima dveh ključev; o oddanem lesu ni o tem izdanih uradnih potrdil in nobenega registra, kar vse nalaga uradna instrukcija. Take, popravke potrebne, napake, kot so delno zgoraj opisane, delno pa še druge, ki smo jih opazili, izvirajo najbrž iz malomarnosti ali krivde gozdnega urada. Instrukcija nalaga komisiji, da mora, če opazi škodo ali pustošenja ali druge nemarnosti zaslišati gozdne uradnike in poročati o njihovi odgovornosti. Ko smo 2. julija dostavili gozdnemu uradu pojasnilo oz. opozorili na odgovornost po čl. 125 in nato pod 10. omenjenem gozdnem uradu zaželeno pojasnilo, vendar brez dodatnih prilog. Pod 16: Zaradi boljšega razumevanja točk naj tu na kratko in pregledno pojasnimo kar se nanaša na dve zadevi in sicer 1. na Panovec in Log ter 2. na Črni gozd (Schwarzwald). Najprej prva točka:

V gozdu Panovec so tisočem hrastov odsekali vrhove in jih oklestili tako, da je v njih tekla voda in jih poškodovala. Zakaj se to ni preprečilo?

Tu je odgovor: Ta škoda se je zgodila v času, ko je divjala kuga (to je bilo pred približno 40 leti). To je sicer lahko res, da je bil čas kuge vzrok za to zlo, dejansko pa je očitno, da se to ni zgodilo pred 40 leti, temveč se je to nenehno dogajalo od približno 40 let nazaj do danes in da se to dogaja še danes.

K toč. 2 pa: Zakaj gozd ni očiščen in za kaj se je za to namenjen denar porabil? Odgovor: Ker predhodniki urada to niso opazili. Kakšen nasprotni odgovor lahko pričakujemo, pa pustimo ob strani, ko je zaradi opustitve nastala velika škoda (da zaradi plevela ni moglo vzrasti nikakršno hrastovo mladje).

Toč. 3: Da oddane stare hraste niso oddali po gozdnem redu, temveč brez reda tu in tam.

Odgovor: Da sta si Orientalska družba in njen uradnik (lesar, gozdar) ta leta dovolila, da sta sama izbirala les, ki ga je njima dovolil dvor. To je sicer res, toda je tudi neizpodbitno, da je tak nered vladal že prej, preden je obstajala Orientalska družba, kar je razvidno iz obstoječih starih panjev. V prihodnje bo treba vsaj skrbeti, da bo vpeljan boljši red, da se bo preostali les oddajal od kraja do kraja in pustilo semenjake (drevesa za nasemenitev) na vsakih 50 korakov tako, da se bo pojavilo enakomerno mladje in da bo gozd imel za svojo rast lep čas mir. V slučaju pa, če bi se Orientalska družba za prevzem sploh ne strinjala, se lahko tisto kar družba ne bi potrebovala, ponudi v nakup drugim strankam.

4. točka: Da rogata živina, ki se nahaja v gozdu že mnogo let objeda mladje tako, da to ne more uspevati. Odgovor: Da bi naj občine to počenjale že od prastarih časov. To pa je glede na škodo, ki je nastala zaradi tega in proti jasno zapisanim navodilom gozdnega urada, nepomembno.

5. točka: Zakaj se stari jarek in zapore okrog Panovca niso ohranile? Odgovor: Ker predniki na gozdnem uradu to niso storili. Komisija misli, da je to prav tako nepomembno.

6. točka: Kdo je dovolil lesarju Zernizu (Černiču) od Orientalske družbe, da ima tako velik prostor sredi gozda in toliko barak? Odgovor: Lesar naj bi to svojevolno zasedel. Komisija meni, da bi moral gozdni urad to pri pravi skrbi, opaziti in bi lesar tudi v tem primeru opustil nekaj tiste vsiljivosti v kateri je bil dorasel nevednosti gozdnega urada.

7. točka: Ali so bili čuvaji pisno poučeni ? Odgovor: Ne. S tem so sami v protislovju, da naj bi bili poučeni in je to največja storjena malomarnost in bo zato v prihodnje koristno, da se to naredi.

8. točka: Ali je bil gozdni red kdaj javno prebran, kakor je to predpisano ? Odgovorili so, da ne, spoznali pa so, da je to potrebno. Komisija meni, da je to nujno, sicer pa mnogi vzroki kažejo na to, da pri gozdnem uradu nihče ni nikoli prebral navodila za gozdni urad.

Drugi del, ki zadeva Črne gozdove.

Točka 1: Ker toliki okoliški tuji podložniki jemljejo tako mnogo bukovega, smrekovega in jelovega lesa za gradnje, kurjavo, žganje apna in kuhanje oglja ter tudi za prodajo ali za vse to kaj plačajo, kdo jim ta les odkazuje?
Odgovor: Tem podložnikom naj bi bilo od nekdaj dovoljeno, da za ureditev njihovega stanovanja dobijo bukovino, se pa morajo pred tem oglasiti pri uradu, po dobljenem nasvetu pa si posekajo les.

Prav tako podložniki nič ne plačujejo za les, ki ga prodajajo, ker je to samo drevje, ki ga je podrl veter in brez tega ne bi mogli obstati.

Kar pa se je našlo posekane sveže bukovine, naj bi se uporabilo za obroče za sode, za to pa se plača pristojbina. Za bukovje, ki ga posekajo oglarji pa se zaračuna 8 soldov za tovor, za klaftro smrekovega gradbenega lesa pa 4 solde. Komisija ugotovi, da ta odgovor ni usmerjen na postavljeno vprašanje, toda takega bi slišali, če bi se vprašanje glasilo: Kaj se v resnici dogaja? Kako daleč naj bi bilo sedanje opažanje od predpisane zakonodaje, je zgoraj (kjer je opisan obhod) večinoma že znano, kakšnega menja smo, da se ene ali druge vrste veliko več poseka na črno, kakor se plača pristojbin. To pa se prav za prav prepušča gozdnemu uradu.

Točka 2. Ali je dvorna pisarna dovolila v cesarskih gozdovih se nahajajoče travnike in njive izkoriščati?
Odgovor: Ali da? To bi preslavna dvorna pisarna najbolje vedela.

Točka 3. Ali je imel cearski erar kakšno korist od rogate živine, ki se je pasla po planinah cesarskega gozda in ali je bila kdaj koli izdana izrecna zapoved za odstranitev koz in ovc?
Odgovor: Od take živine nima cesarski erar nobene koristi, temveč paša naj bi se od nekdaj izvajala. Glede koz in ovc pa je bilo čuvajem vselej ukazano, naj pazijo pri lastnikih, da pri vgonu in izgonu živina ta ne bo delala škode.

Kar zadeva prvi člen, ga komisija ne obravnava zaradi tega, ker če bi cerkev iz Avč morda dobila kako korist od deželnoknežje milosti (kakor je bilo omenjeno) in da ne bi mogla več zahtevati, ker bi jim celo sodna oblast dovolila, da se razširijo.

Kar pa zadeva drugi člen, ugotavlja komisija, da je popolnoma zgrešeno, da je proti vsem splošnim pravilom, da njihove prošnje rešuje gozdni urad, trpi pa še vedno koze v gozdu.

Točka 4. Zakaj se za lesni deputat ne izkoristijo iglavci, ki jih je podrl veter?
Odgovor: Zaradi velike odročnosti.
Komisija meni: Ko se je cesarskim gospodom odkazoval les v Črnih gozdovih, bi ti radi pri izgradnji gozdnih poti bolj konkurirali. To se prepušča višjim mestom.

Točka 5. Ali so podložnikom, ki živijo v ali ob cesarskem gozdu, pravilno izmerjena zemljišča in pašniki, če jim je bilo dovoljeno držati (imeti) ovce, koze in drugo živino ter koliko?
Odgovor: Vsak naj bi poznal svojo mejo in položaj, kakor hitro se mu sosed preveč približa, kar pa se zato redko zgodi. Živine ima vsak glede na svoje premoženje, brez nje pa ne bi mogel živeti noben kmet.

Komisija ima ta odgovor za popolnoma neprimeren, ker ni vprašanja odnosa med sosedi, temveč če vsi sosedi skupaj ne posegajo v cesarski gozd in če je ta pravilno omejen, pa se je videl le prisiljen molk, vsakodnevne škode pa so bile že prej opisane.

Kar zadeva živino, ki jo držijo, je odgovor prav tako uperjen na prejšnje, pri tem pa komisija hoče spomniti le toliko, da je samo po sebi znano, da kmet brez živine ne more obstati, torej mora gozdni urad mnogo več vedeti in to 1., da ni noben dober argument, če se reče:

Kmet mora imeti (držati) živino, torej jo mora držati v cesarskem gozdu, posebno v mladem in sicer toliko, kolikor jo hoče, gozdni urad pa bi moral znati razlikovati, katera živina je primerna ali neprimerna za gozd (koze so po izvoru itak prepovedane).

Točka 6. Kar zadeva l. 1723 nastalo razmejitev z gospodom grofom Attimisem iz Sv. Križa:
Odgovor: V zadevi se je zaneslo na zapriseženega zemljemerca, ta pa naj bi se zmoti, priče sicer niso bile sodno zaslišane, naj bi pa se ponudile. Da pa so take priče grofa Attimisa bile pripuščene, se je zgodilo na ukaz preslavne dvorne pisarne. Napako in mejnike je treba popraviti, kar naj bi pri naslednjem nadzoru opravil gozdni urad. Na stroške zemljemerca popravljeno mapo pa se naj pošlje preslavni pisarni.

Kar zadeva stara in nova prilaščanja, se bodo pri prvem naslednjem nadzoru odpravila. Mejniki bodo postavljeni po deželnem običaju, če pa bo predpisan drugačen način, se bo ravnalo po njem.

Komisija mora tukaj spomniti, da se gozdni urad v poročilih, poslanih dvorni pisarni hvali, da je bil na kraju samem, v glavnem pa je vse prepustil samemu zemljemercu. Zato je slabše biti na kraju samem, ob tem pa ne gledati kako zadeva poteka. Kar zadeva neprimerne priče, ostaja sodstvu in zato kaj več ni za povedati, ker je o tem že bilo poročano.

Zaradi mape in tistih mejnikov bo napaka popravljena, je pa vprašanje, če bo preslavna dvorna pisarna načrtovano poravnavo potrdila, ko bo ravno takrat videla dejanski načrt.

Prav tako je še negotovo ali je oz. bo gozdni urad zdaj ali v prihodnje opazil napako mimogrede, ki je takrat ni videl, ko je bil na samem mestu.

Podobno zaradi nenehnih starih in novih prilaščanj in zaslužni tej obljubi bolj verjamejo, kdaj naj bi gozdni urad že po v septembru 1723. l. opravljenem nadzoru kaj spremenil. Zaradi ureditve mejnih kamnov (kdaj, o tem gozdni urad nič ne ve) bo predpisan boljši način, ki bo primeren in je potreben; sicer komisija misli, da bi lahko bilo predpisano tako, kakor se to lahko vidi v Avstriji, Štajerski in drugod, torej, da kjer se združita dve meji, kamnosek izkleše dve, kjer pa pridejo skupaj tri meje, pa tri široke strani (plati). Na te naj se vkleše cesarski znak VCL s številom leta in številko (zaporedno?), na drugi strani pa znak soseda. Vsak kamen, ki se ga postavi mora biti dolg najmanj 3 čevlje, zakopan 1 čevelj globoko v zemljo, pod kamen pa se naj da oglje, opeko, črepinje. Od mejnika do mejnika se mora videti v ravni črti.

Točka 7. kar zadeva pogosto tihotapljenje lesa iz cesarskega gozda pri Ajdovščini.
Odgovor se glasi: Vas Šempas (oddaljena nekaj več kakor eno miljo od Ajdovščine ni ločena od vseh ostalih bližnjih vasi) zahteva, da bi svobodno brez obvestila gozdnemu uradu po mili volji v cesarskem gozdu sekali gradben les, nočejo pa se podrediti leta 1707 sprejetem…….? potrebno pa bi bilo eno in drugo odpraviti in sicer z nastavitvijo zvestega čuvaja na planini grofa Attimsa o čemer je bilo kameralni komisiji že večkrat sporočeno.

Komisija misli, da gozdni urad ne bi smel takim zahtevam v izrecnem nasprotju z gozdnim redom in uradnimi navodili nikoli popustiti, temveč nasprotno, za spoštovanje vseh drugih v zadevi izdanih odredb uporabiti vsa primerna sredstva, in če bi gozdni urad le hotel, mu ne bi bilo prav nič težje prijeti mnoge tihotapce kakor tej komisiji.

Da bi bil v območju Sv. Križa in Ajdovščine nadomeščen čuvaj pa ni za odsvetovati, vendar bi lahko bil ta čas eden od dosedanjih (če bi ta nadaljeval, sicer pa eden od na novo sprejetih) tja nameščen, dokler se ne vidi, kaj se bo zgodilo z otvoritvijo prej omenjenih gozdnih cest, če bo vredno nuje postaviti še enega čuvaja v tem visokem Črnem gozdu.

Glede čuvajev meni komisija, da mora še nekaj dodati, namreč da sedanji čuvaji ne bi počeli nič drugega kakor hodili po gozdu s svojo puško, s katero uživajo ugled in se bolj ukvarjajo z lovom kakor z delom in se niso dali prepričati, da bi namesto puške vzeli v roko sekiro. To naj bi namreč prizadelo njihovo čast, zato naj se v prihodnje novo nameščenim posebno ukaže, naj stalno vestno opravljajo svojo naravno službo in skrbijo, da so meje vedno očiščene (vidne).

Poleg tega se je opazila tudi nespodobnost namreč, da se je iz beneške države na Gradiščansko uvažalo najrazličnejše vrste lesa kot grede, obroče in oglje in da je tako denar odtekal iz dežele, medtem ko mnogo takega lesa nekoristno leži in propada v visokih črnih gozdovih. To bi se lahko preprečilo, če bi se v Gradiški na račun cesarskega erarja ustanovilo manjše skladišče vseh vrst lesa, vendar s predpisano davščino, da ne bi zasebna sebičnost obremenjevala prebivalstvo. Za to se sam ponuja lesni davkar iz Gorice Franc Ignac Furlani s pristavkom in sicer: Da se naj glede na njegove ponujene pogoje resno prepove uvoz vsega tujega lesa.
V tem se kaže tudi nesposobnost, da navadni sekači mimo dovoljenja gozdnega mojstra posekajo in dajo strankam toliko lesa kolikor ti hočejo, isto dovoljenje večkrat izkoristijo in pod njihovim izgovorom spravijo iz gozda, kajti prvič: Sekači ne znajo brati, drugič: ker čuvaji redko kdaj pridejo zraven in prav tako ne znajo brati tretjič: ali oboji sodelujejo ali se jih na ta način lahko prevari in četrtič: ker se les, ki se ga odpelje, sedaj niče več ne prijavi Cesarski davkariji kakor prej in tudi drugače nihče ne kontrolira, če se količina lesa za odvoz ujema z dovolilnico, še manj pa nihče ne odvzame dovoljenja, ko je bilo enkrat izkoriščeno. Takšen nered je treba pri teh vaseh odpraviti, če lesni davkarji ne opravljajo svoje dolžnosti in so sekači tako daleč podrejeni in če stranke odpeljejo les ne da bi se z dovoljenjem oglasili pri uradu ter da bi ves les pred odvozom vsakič v gozdu pošteno plačali ter potem pustili, da se odpiše.
V katerem primeru prej omenjeni lesni davkar in kos drži odraslega... (?), četudi bi iz svojega prispeval polovico.

Končno ni pri gozdnem uradu nobenega primera (kolikor ve pisar gozdnega urada), da bi bil kdaj kdo kaznovan zaradi narejenega hudodelstva. Ta uvidevnost potegne za seboj toliko škode, da je težko kaj popraviti.

Da bi bili nekoliko seznanjeni z vodnimi potmi in kako visoki bi bili približni stroški, je bil poklican Johann Philipp Jersinovitzsch, upravitelj v Senožečah kot v teh zadevah izkušen mož in poslan na sam kraj. On je v tem izročil komisiji približen izračun pot št. 17, ki znaša 4660 -.-, poleg tega pa predlaga še 60 moških tlačanov in 10 voznikov. Za en dan tlake se računa 10 soldov, za eno vožnjo pa 45 soldov, torej 17500..., skupaj 22050...

Posrednik Orientalske družbe meni, da bi družba pristopila za enako količino in sprejela razne vrste lesa, delno iz Panovca in Loga, delno pa iz Črnega gozda, da pa nima pooblastila za pogajanje. Na to je treba še dodati, da bi se pogajalo, da bi družba sama prispevala za popravilo poti, brez deželne tlake pa ni nič upanja, na vsak način pa je treba upoštevati deželno cesto.