Avtor: Ranieri Mario Cossar

Naslov izvirnika: L'industria del vetro nell'Alto Goriziano

Objavljeno: Archeografo Triestino, Vo. XIII., 1926, pog. 313-338

Prevedel: Vitomir Mukuletič, 2001

Natipkala: Zlatka Vodopija

Uredil: Edo Kozorog

Izdal: Zavod za gozdove Slovenije, OE Tolmin, Odsek za načrtovanje

V začetku 18. stoletja sta se goriška industrija in trgovina pričeli znova prebujati. Modri zakoni so varovali prodajo domačih izdelkov in preprečevali konkurenco tujih. Lastniki in delavci so uživali posebne privilegije in ne tako redko so med enimi in drugimi nastale tesne sorodstvene vezi, da bi ohranili tehnične skrivnosti.

Obrtni cehi so imeli svoje postave, ki so določale pravice in dolžnosti članov v obsegu njihove pristojnosti, poravnavali so spore, ki bi se morda pojavili, slavili so svojega svetnika zavetnika (patrona), ob njegovi obletnici pa so proglašali nove mojstre kar je bilo povezano ne samo s prispevkom v socialno blagajno, temveč tudi s plačilom za jedačo in pijačo oz. proslavo, ki je sledila.

Prižno v tem času je na Goriškem nastajala steklarska industrija. Njen izvor je treba iskati v ustanovitvi tržaške vzhodne družbe (Compagnia Orientale di Trieste). Njeni uslužbenci so navezali poslovne stike z Goričani zaradi nabavljanja lesa za gradnjo svojih plovil. Karel VI. jim je dovolil, da so se oskrbovali z lesom iz erarskih gozdov. Od komisionarskega obiska Ivana Černiča (Giovanni Zerniz), zastopnika družbe l. 1724 zvemo, da je bilo samo iz gozda Panovec odpeljano 1607 dreves. Istega leta je bilo družbi izročeno še 448 debel iz gozda Log.

Prvo steklarno so postavili l. 1722 neki Hamburžani. Izdelovali so steklenice iz temnega (črnega) stekla, ki so jih izvažali v Španijo za polnjenje in odpošiljanje vina. Pregled erarskih gozdov, znanje prebivalcev, posest steklarskega peska v hudourniku Tribuščica so bili vzrok,  da so izbrali Gorenjo Tribušo kot najprimernejši kraj za postavitev prve steklarne (glažute) na Goriškem. Bile pa so tudi težave. Ceste, ki niso ravno primerne za prevoz izdelka, ki zahteva veliko pozornosti in oddaljenost od središč prodaje. Kljub temu so dali prednost temu kraju zaradi prisotnosti obilice surovin. Razen odlične kakovosti peska je bila tu še velika količina lesa, ki se je lahko pridobila v okolici.

Obseg tribuških gozdov je moral biti zelo velik. Della bona jih sicer ne omenja zaradi tega, ker jih je izkoriščalo eno zasebno podjetje za tovarno stekla. Že leta 1725 pa je, ne glede na količino lesa, bil prepovedan izvoz, da bi se zaščitila domača industrija. Trajanje steklarn je bilo resnično odvisno od količine goriva. Kakšen je bil obseg teh gozdov je razvidno iz sporočila Morellija, kateri nam skoraj nerad sporoča, da je dvorna pisarna l. 1763 odstopila za samih 1000 fiorinov tvrdki Santo Businelli in družabnikom sečnjo v večini gozdov v Bovcu in Tribuši. Ta družba se je ustanovila, da bi vzela v zakup te gozdove. To obžalovanje morda ni bilo neprikladno, če pomislimo, da se je v razglasu vrhovne vlade z dne 22. oktobra 1774 določilo ceno drv postavljenih v skladovnice in žagane na klaftre v gozdu, ki je znašala 7 lir za klaftro.

Kakorkoli že, prav gotovo je, da so v tribuških gozdovih morala biti stoletna drevesa, ker, kakor piše Morelli, po opustitvi prve steklarne okrog l. 1741, so Hamburžani zapustili Tribušanom znanje o cepljenju bukovine (?) v tavolete, kar pa uspeva le, če je drevo polno smole, (?) torej staro. Glede na veliko obstoječo količino lesa pred postavitvijo steklarn in tisto, ki so jo porabili steklarji, si lahko mislimo kakšni sta bili njihovi delavnost in proizvodnja stekla. Zadovoljni moramo biti s sklepanjem, ker ni dosti sporočil o steklarnah v Tribuši.

Ugotovil pa sem lahko, kje je nastala prva steklarna. Nahajala se je v Tribuši na kraju imenovanem "Na melinah", blizu hiše, ki ima danes številko 8. Na tem mestu hudournik Tribuščica odlaga še danes pesek in Hamburžani so izbrali ta kraj, da so ga imeli pri roki. Na levi strani hudournika se nahaja skoraj polkrožna ravan, ki meri 6 m krat 10 m. Na njeni levi strani se nahaja jama za odlaganje, povezana s hudournikom. Ta je služila kakor pričajo črepinje stekla in opeke, ki sem jih tam našel, za odlaganje odpadnega materiala steklarne. Na tej ravni raste danes rastlinstvo, značilno za zemljišča, ki so jih uporabljale steklarne. Tu rastejo visoke koprive (Urtica Divica) in kislica (Rumex acetosa), katere vršički segajo skoraj en meter visoko. Na terenu ni ruševin, niti ni sledov o kaki kamniti zgradbi, kar je razumljivo, kajti stavba je bila zgrajena iz lesa. Iz malih dimenzij ravni lahko sklepamo, da je prva steklarna imela samo eno peč.

Ni mi bilo mogoče zvedeti imena Hamburžanov, ustanoviteljev te steklarne, čeprav sem preiskal razen cerkvenega župnijskega arihiva v Tribuši tudi tistega v Čepovanu. V tej prvi steklarni so izdelovali samo steklenice, kajti takšen je bil tudi namen njene postavitve. Steklarna je nehala delovati s propadom Indijske vzhodne družbe l. 1741, potem ko je porabila ogromne količine dreves.

Za čas od l. 1741 do l. 1759 ni na razpolago tistim v dejavnosti drugih steklarn v Tribuši. Mislim pa, da pri steklarski industriji ni bilo popolnega zastoja in prav gotovo je, da ena industrija, čeprav zapletena zaradi povezave znanja o skrivnostih obrti, ne more prenehati ne da bi pustila drugim spodbude, da jo nadaljujejo. Obstaja mnogo znakov, ki govore v prid tej domnevi. Domači delavci, ki so se prav gotovo kaj naučili od rokodelcev; tradicija, kot mi je zatrjeval moj tribuški obveščevalec Štefan Vončina, je prva steklarna delovala vse do postavitve druge; sodelovanje Hamburžanov z Goričani. In prav ti zadnji, polni duha podjetnosti in oskrbljeni s potrebnim kapitalom, so, če že ne prej, pa čez kratek čas nadaljevali in na široko pospeševali donosno steklarsko industrijo.

Ko je l. l759 nastala druga steklarna, so zaradi pomanjkanja lesa v kraju kjer je bila prva, izbrali drug kraj oddaljen od prvega kakih 300 m v smeri proti Čepovanu na mestu imenovanem "pod Golici" (Podgolce). V njegovi bližini se danes nahaja hiša, ki ima štev. 6. Prostor, ki ga je zavzemala ta steklarna je bil večji od tiste prve. Tu je bila ena sama peč in po mojem mnenju in ljudski tradiciji so tu izdelovali razen steklenic tudi najrazličnejšo steklovino.

Župnijski urad v Tribuši nam je posredoval mnogo imen steklarjev, ki so bili tam zaposleni, med katerimi najdemo zapisanega tudi tistega "D. Michaele Andrea Vogl Goritiensi, od steklarske delavnice", kateri bi lahko bil sin ali celo sam Matija Vogl, ki ga omenja Morelli kot avtor o steklarni.

Potem, ko so steklarji porabili ves les iz tribuških gozdov, so bili prisiljeni prestaviti steklarno v Mrzlo drago. To se je zgodilo okrog leta 1771. Tega leta se namreč v imeniku Tribuše prvič pojavijo imena steklarjev "Lub Iurisdictione Waldmastrali ? 90". (Waldmasterei = gozdna uprava) to pomeni pod jurisdikcijo "Cesarsko-kraljevega gozdnega in davčnega urada", kakor beremo v "Pravilniku za Gorico in Gradišče za l. 1772". Steklarji in njihove družine so morali premagati 600 metrov vzpona v Golcih, takšna je namreč višinska razlika med krajem "Pod Golci" in Cigansko dolino v Mrzli dragi.

Iz Ciganske doline se pride skozi ožino, ki jo tvorita, dva hriba, po ozki dolini, dolgi približno pol kilometra in široki kak meter, v zračni črti proti Lokvam. Spredaj jo zapira tretji hrib, v njegovem podnožju se nahaja ravna kotanja okrogle oblike široka približno 16 m. Na desni strani se od nje loči druga dolina, dolga kakih 800 m in se konča pri gozdarski hiši Mrzla draga ter doseže cesto, ki pelje na Lazno. Na tretjem hribu je slabo dostopna steza, ki pelje do t.i. "Klaffehaus"-a, ki se nahaja na glavni cesti, ki pelje na Lokve in je tista že omenjena, ki gre na Lazno.

V tej kotanji je nastala tretja steklarna, večja kot prejšnji dve in je imela dve peči za izdelavo stekla. V njihovi bližini, na desni strani tistega, ki se spušča v Cigansko dolino, se dvigajo kupi odpadnega materiala od pepela, žlindre in na teh kakor na ravnici rastejo rastline, ki se vedno nahajajo tam, kjer so nekoč bile steklarne. Prav gotovo je, da so steklarji zaradi bližine prebivali na Lazni. Tu je še danes gostilna, ki so jo obiskovali in jaz sem tam našel različne izdelke steklarne in druge spominke. Steklarna v Mrzli dragi je najbrž nehala obratovati okrog l. 1793. Skladišče steklenine se je nahajalo na Lazni, odkoder so jo prevažali v Gorico.

Ko je nastalo pomanjkanje lesa je bilo treba preseliti steklarno pod Poldanovec; to se je zgodilo l. 1794. Od Mrzle drage je treba iti nekaj kilometrov, da se pride do Mojskega vrha. Tu je sedlo, ki ga tvori ravan in tu se še vedno vidijo sledovi stavb, kjer so stanovali steklarji. Po nasprotni strani se gre navzdol in se tako pride do podnožja Poldanovca na kraj imenovan Mojska draga. Razdalja od tega kraja do Mrzle drage znaša šest do sedem kilometrov. Ta delavnica, ki je še danes znana pod imenom “stara glažuta” je bila zgrajena v majhni kotanji okrogle oblike premera približno šestih metrov. Malo bolj spredaj se je nahajala majhna mlaka (kal), ki so jo skopali steklarji, da so imeli vodo. S preselitvijo steklarne so se nekateri steklarji naselili v njeno bližino, drugi na sedlo Mojski vrh, nekateri na Lokvah, eni pa so ostali na Lazni. Leta 1796 pa jih je večina prebivala v Mojski dragi. Prav tako je potrjeno, da skladišče njihovih izdelkov ni bilo več na Lazni, ampak se je nahajalo na Lokvah. Skladišče je bilo v veliki leseni stavbi ali "bajti", ki je imela številko 10 in se je nahajala na mestu, kjer je danes hiša v lasti naslednikov Petra Krivca z današnjo številko 20. V tej stavbi so začasno skladiščili steklenino.

Pomanjkanje lesa je prisililo steklarje, da so okrog leta 1814 ali 1817 preselili svojo tovarno na drug prostor, ki je bil oddaljen od prve kakih petnajst minut (?) bolj navzdol v podaljšku doline. Tako so se oddaljevali od Lokvi, vendar so bili še vedno v podnožju Poldanovca in na nasprotnem pobočju Golcev. Tu so imeli na razpolago večji prostor. Steklarna ("nova glažuta") je nastala na prostorni ravnici, blizu katere je bil izvir vode. Tudi od te steklarne nam ni ostalo za spomin drugega kakor mlaka, luknja za pepel in običajni kupi odpadkov. Obe steklarni v Mojski dragi sta imeli le eno peč. Zadnja steklarna, ki so jo imenovali nova, je nehala delovati okrog l. 1825 ali 1830 zaradi popolnega uničenja okoliških gozdov.

Steklarji so potem skušali dobiti možnost, da bi zgradili steklarno na Lokvah, ki bi nasledila prejšnjo, vendar erar kot lastnik gozdov, je njihovo prošnjo zavrnil.

Naše steklarne so nastajale sredi obsežnih gozdov v naravnih kotanjah na stičišču dveh ali več dolin povezanih s potmi, ki so vodile v bližnja naselja. Steklarna se je nahajala v sredini ravni in je bila obsežna lesena zgradba pravokotne oblike. Na čelni strani je bil širok vhod, skozi katerega so prihajali vozovi z drvmi. V stranskih stenah so bila velika okna ali vzdolžne odprtine v dolžini celotne stene in so se končali pod stropom kakršna je videti pri zatočiščih gozdnih delavcev, ena takšna se nahaja še danes v Ciganski dolini. Nestalnost steklarn ni dovoljevala velike skrbi za njihovo izgradnjo in nemalokrat so uporabili debla ne da bi jih obtesali. Videz je bil nekoliko beden in je bil v velikem nasprotju z lepoto predmetov, ki so jih tam izdelovali.

V notranjosti sta bili ena ali dve peči pravokotne ali elipsaste oblike, zgoraj pa sta se zapirali na udar. Na ti so bile naslonjene peči za segrevanje predmetov, za apnenje peska ali za sušenje drv. V vsaki peči v Mrzli dragi je bilo zgoraj osem odprtin, v katere so postavljali talilne lonce za spajanje surovin.

Peči so bile grajene iz odpornih opek, ki so jih izdelovali steklarji iz lončenih črepinj, posod in drugega materiala. V ognju so vzdrževale približno šest mesecev.Talilniki so imeli obliko lonca, namreč okrajnega stožca in navadno le-te mere: premer zgoraj 40 cm, spodaj 35 cm, velikost odprtine 3 cm, dna 4 cm, višina pa približno 50 cm.

V njih je šlo naenkrat približno sto nemških liber (en dunajski stot = 56 kg) mešanice, trajali pa so komaj petindvajset dni.

V okolici steklarne se je nahajala mlaka (kal), ki so jo skopali steklarji, da so imeli pri roki vodo. Poleg tega je bila tu še kaka koča za delavce in čuvaja steklarne. Rokodelci in njihove družine so običajno prebivali v bližnjih naseljih. Potem so bili tu še kupi materiala, peska, stekla, pepela, oglja in črepinj. V teh kupih se je večkrat lahko našlo odrabljeno orodje steklarjev, ker ni bilo več uporabno. V enem od teh v Mrzli dragi sem našel kosti od ene divje živali, denar, sponke za čevlje, železne valje in druge redke stvari.

Za izdelavo steklenic so steklarji potrebovali naslednji material: Pesek iz Tribuše, rumeno kremenasto-apneno zemljo, ki je vsebovala veliko železnega oksida. Ta je dal steklenicam zeleno barvo, pepel za lug, glino ali lopar, natronski sulfat, apnenec, morsko sol, črepinje stekla in loncev. Od razmerja teh sestavin je bila odvisna kakovost stekla. Mešanico so delali skrivaj in je bila skrivnost dobrega uspeha.

Mešanice so dali v talilne lonce in postavili za začetek taljenja na stranske peči za ogrevanje, ki so dobivale izgubljeno toploto od glavne peči. Spajanje mešanice je trajalo dvanajst ur in ko je bilo končano, so dodajali steklene črepinje steklarne.

Peči naših steklarn so kurili z drvmi, ki so bila večinoma bukova. Vsaka peč je imela osem talilnih loncev, štiri za vsako in prav toliko za ogrevanje. Te so se nahajale približno en meter nad tlemi steklarne. V bližini je bila precej velika klop za delavce.

Pri izdelavi steklenice se je postopalo na naslednji način. Predvsem so bile potrebne tri osebe, en pihalec in dva pomočnika, en večji, eden manjši. Ti so opravili glavno delo, potem še brusilci in odpiralci, ki so končali delo. Mali pomočnik je potopil ustje cevi v talilni lonec in vzel nekaj stekla, potem jo je dal tako obloženo večjemu. Ta je vzel iz drugega talilnega lonca drugo stekleno maso in jo kroglasto oblikoval na marmorju, ki je bil blizu njega.

Vmes je od časa do časa pihal, da se je masa napihnila. Potem je držač cev navpično dvignil roko, jo počasi pritegnil k sebi tako, da se je cedilo steklo in oblikoval vrat, medtem pa je delavec z neke vrste nožem odstranjeval stekleno maso.

Večkrat je z lopatico in kleščicami oblikoval vrat, sedeč pri tem na leseni klopi, ki je imela dve kovinski nasadili. Ta je končal delo.

V tem času se je steklo ohlajevalo. Večji pomočnik jo je pogreval pri žeknu tako, da je naslonil cev na kavelj, ki je bil pred pečjo. Pri tem je sukal cev, da je ohranil stekla dano obliko. Ko je bila krogla dovolj zmehčana, jo je nese pihalcu. Ta jo je dal v dva ali tri modele, ki so bili na tleh ob vznožju klopi in je pihal v cev in jo pri tem sukal z rokami. Ko je mislil, da je steklo dobilo zaželeno obliko, je izvlekel iz modela na konec cevi pritrjeno steklenico. Na dnu modela je bil poseben trn, ki je napravil vdolbino v steklenico.

Steklenico so nato vstavili v železno košaro in jo ločili od cevi. Da se je to napravilo se je zmočilo železo in se ga dalo na spodnji del cevi. Steklo je na tem mestu počilo in steklenica se je ločila. Pri tem je delavec dal steklenico v žekno da se segreje in omehča vrat. Ko je bila dovolj segreta, je pomočnik prinesel steklenico pihalcu. Ta je sedel na klopi, kjer sta bili dve vzporedni sedli, naslonil je ročaj košare na ti sedli in jo vrtel z levo roko. Z desno, v kateri je držal železne kleščice, je zaokrožil rob vrata tako, da je oblikoval krogec. Tako je bil končan vrat steklenice.

V naših steklarnah so nekaterim steklenicam napravili vrat tudi na drug način. Pihalec je iz topilnega lončka vzel eno kapljo stekla, jo pustil, da se je raztegnila zaradi lastne teže in se je oblikovala z vrvico. Potem je ovil to vrvico na rob vratu in oblikoval krogec steklenice. Ta postopek se je skoraj vedno uporabljal pri pletenkah.

Ko je bila steklenica gotova, je pomočnik vzel košaro, ločil steklenico, ki je šla v peč v ponovno gretje. V peči so ostale štiriindvajset ur, kjer so se počasi hladile da bi se preprečilo pokanje.

V pečeh za ponovno gretje je ogenj gorel večinoma ves čas. V tem slučaju je bil to dolg rov, ki je imel na obeh koncih vrata. Predmete so naložili na vozičke in so jih počasi vlekli iz enega konca, kjer je bilo toplo v drugega, ki je bil hladen. Pri tem so uporabljali neskončno verigo. Pri izhodu so bili predmeti lepo pečeni.Marljiv pihalec je lahko izdelal čez šesto steklenic na dan. Za vsak izdelek je obstojal poseben način izdelave, ki pa je bil precej podoben tistemu za izdelavo steklenic. Orodje, ki so ga uporabljali, smo že omenili, je bilo: cev, plošča, kleščice, rovnica, škarje, vrvice, marmor, različne vrste zemelj in les za zaokrožiti steklo. Cev je bila železna, ki je bila na koncu razširjena. To se je imenovalo ugriz (morso). Cevi so bile glede na premer prilagojene tvari, ki jo je bilo treba pihati, njihova dolžina je znašala približno 1 m 60 cm in premer ~25 mm. Notranja odprtina je pri ustju merila 13 mm, na nasprotni strani pa 23 mm, kjer je zunanji premer dosegel približno 7 cm. Lesena obloga pri ustju je omogočala delavcu, da se pri delu ni opekel. Ponudila se mi je prilika, da sem nabavil del take cevi, ki so jo uporabljali steklarji v Mojski dragi. Prodal mi jo je Vončina, ki jo je tam našel l. 1872.

In preidimo k njihovim izdelkom. Prvo steklarno so naredili za izdelavo steklenic iz črnega stekla. Po opustitvi Vzhodne družbe (Compagnia orientale) so steklarji dobavljali tovarnam likerjev v Trstu velike količine steklenic. Te so imele nenavadno obliko, spodnji del je bil manjši od zgornjega. Imeli smo priliko, da smo jih nekaj našli, zato jih bomo opisali. Njihova barva je zeleno rumenkasta, temno zelena skoraj črna in včasih svetlo zelena; steklenice rumeno rjave barve niso izdelovali. Steklo je prozorno in vsebuje mnogo zračnih mehurčkov, njihova teža znaša nekaj dekagramov, srednja višina znaša 18.5 cm. višina roba je 4 mm, vrat skupaj z robom 18 mm in tisti spodaj, ki sega v telo steklenice 5 cm. Premer ustja odprtine ne več kakor 4 do 5 mm. Dno je imelo premer 6.5 cm, zgornji del pa 7.5 cm. Steklenice so držale približno pol litra.

Steklene plošče, ki so jih izdelovali so pobarvali s svetimi podobami, ki so jih prodajali kramarji, tako imenovani "Kočevarji" tudi v druge dežele. Te slikarije na steklu se najdejo še danes v hišah Gorice, Istre in Dalmacije.

Izdelovali so ure na pesek, klepsidre (vodne ure), ki so jih prodajali mornarjem. Za farmacevtsko rabo so izdelovali fiole, ampule, retorte, vaze, posodice za mazila. Prav tako so bili njihovi izdelki šipe, steklenina za gospodinjstva, čaše, vrči, vaze, kozarci različnih oblik, fasete; steklenice z okraski, vaze iz svetlega stekla z ročaji, steklenice za točaje, vaze z ročaji, kozarce vseh oblik z nogo ali brez okraskov, vaze z valovitim steklom filigranskim, belim, motnim in loščenim steklom itd. Poskušali so celo izdelovati zrcala in kristal.

V kupih materiala najdemo razen neuporabne steklenine še steklene krožnike, valje, ki so služili za okna cerkva in palač in steklene kipce, ki so služili kot igrače in galanterija. Izredno lep steklen konjiček, ki sem ga skopal v Mojski dragi, spominja na tistega iz zbirke Florio v Palermu.

Iz rezultatov izkopavanj se lahko prepričamo, da so naše steklarne izdelovale vse vrste steklenine, ki jih izdelujejo v Muranu in na Češkem, razen steklenih biserov, perl, ponarejenih kamnov in drugih steklenih okraskov, ki so posebnost beneških steklarn. Njihovi izdelki so bili v vseh pogledih odlični tako glede lahkote snovi, ki je združevala ljubkost in milino oblik in tekmovali z izdelki sudetskih tovarn.

Poglejmo kakšni so bili stranski izdelki te industrije. Na prvem mestu so imeli apnenico za proizvodnjo apna, ki so ga potrebovali v velikih količinah. Večkrat so jo uporabljali za žganje odpornih opek za peči in talilne lonce. Morali so tudi izdelovati cvetlične vaze, posodo in anfore iz žgane gline. Te predmete so oblili s sklenino, kakor pričajo fragmenti, ki jih je najti v velikih količinah.Kmetje so se naučili od njih umetnost cepiti bukovino na deščice in to poznanje je bilo izredno pomembno, ker so lahko imeli poceni vir luči, ki je imenitno nadomestil razsvetljavo s svečami ali oljem.

Vončina in Ivan Kolenc, po domače Cekinar, sta nam veliko pravila o tej posebni razsvetljavi, ki je šla v pozabo, ko jo je zamenjal petrolej. Zasekavali so debla jelke (Pinus silvestris) (Avtor piše, da so za bakle (luč) uporabljali jelko, ki pa ni Pinus silvestris – rdeči bor – Picea abies in nima v lesu smole. Rdečega bora v Trnovskem gozdu sploh ni, je pa v Golcih črni bor – Pinus nigra), iz katerih je curljala smola na korenine in veje drevesa. Naslednje leto so posekali veje in korenine in so naredili bakle oglate oblike, dolge včasih en meter. V Tribuši so delali krajše in so jih imenovali "borovke". Prodajali so jih v Šempas, Vitovlje, Črniče in druge kraje v zamenjavo za žito in moko.

Cekinar mi je pravil, da je za izdelavo svežnja teh bakel (luči) težkih en stot (dunajski stot cca 50 kg) porabil en dan in jih prodal za dvajset funtov (=liber) (funt= 56 dag) moke. Bakle, ki so jih izdelovali na Lokvah, so bile debele kot pest in so bile res podobne baklam. Za prodajo so izdelovali bolj drobne tako, da so jih cepili na tanjše.

Potem so bile še bakle iz bukovine, ki so jih raje uporabljali na Lokvah in v Tribuši. Les so sklobljali, da so dobili režnje debele kot prst in dolge okrog 80 cm. Ko so jih prižgali, so jih postavili v oporo imenovano "hlapec", ki se je nahajal v kotu peči. Bakle so imele nad seboj nekak ovoj, ker so se zelo kadile, poleg tega je moral vedno kdo nanje paziti.

Iz lesne gobe (Polypous fomentarius) so Lokvarji izdelovali klobuke. Ko so jih pobrali z drevesa, so jih dali v vlažen prostor in nato odstranili z nožem zunanjo plast in ostalo narezali na rezine. Rezine so polagali na nekak raztegljiv lesen model in s tolčenjem dobili zaželen učinek. Na ta način dobljen klobuk je imel raven vrh, okrog roba so dali vrvico in trde gube so obrobili s črno volno. Tak klobuk je bil poceni in lahek in so ga nosili v poletnih mesecih. Ta obrt je ugasnila ko sta umrla Štefan Bremec in Peter Krivec.

Tudi noša oblek je bila značilna za te kraje. Moški so nosili klobuk s širokimi krajci, ki so segali do ramen in ki je v deževnih dneh služil kot dežnik. Srajca je bila iz doma tkanega blaga, nad njo pa so nosili kratko jopo iz belega mezlana. Črne hlače s sponko, ki se je zapirala s podvezo, so imele tri gumbe. Nogavice so bile bele, čevlji pa so imeli kovinsko sponko. Ženske so nosile bluze stisnjene v pasu, nagubane in spredaj odprte iz škrlatne volne, krilo je bilo kratko iz črnega mezlana in predpasnik iz pisane svile. Čevlji so bili zelo odprti in na sponkah je bila rozeta iz traka.

Zanimivo je kaj vse so delali v drugih deželah, da bi zavarovali industrijo stekla. Carlo Marin piše, da je beneška vlada ljubila to industrijo kot punčico svojih oči. Že proti koncu XIII. stoletja je "Svet desetih" preselil steklarne na otok Murano pri Benetkah pod izgovorom, da jih ogrožajo požari, v resnici pa zato, da bi nadzorovali delavce in tovarnarje. V XV. stoletju je bila zlata doba za beneške rokodelce. Giulio Magny pravi, da so se beneški izdelki že takrat odlikovali z izredno eleganco in nežnostjo. Beneška vlada je uvedla največje varnostne ukrepe, da je obdržala skrivnost te izdelave. Tujcem je bilo prepovedano obiskati delavnice in imovino vsakega delavca, ki je zapustil svojo domovino, so zasegli. Člen 26 državnega preiskovalnega statuta pravi: "Če delavec prenese svojo umetnost v tujo deželo na škodo republike, se mu pošlje ukor, da se vrne. Če ne uboga, se vržejo v ječo njegovi najbližji sorodniki. Če kljub zaprtim sorodnikom trmasto vztraja v tujini, se bo naložilo kakemu odposlancu, da ga umori." Steklarji pa so imeli tudi mnogo privilegijev. Prebivalci Murana so imeli naziv beneški državljani in so se lahko potegovali za najvišje službe v republiki. Plemeniti patriciji so lahko poročali hčere steklarskih mojstrov, in njihovi sinovi so ohranili naslov plemstva. V določenih dobah so tudi doži obiskovali muranske steklarne.

Kljub vsem prepovedanim je proti koncu XVI. stoletja industrija okrasnega stekla lahko prodrla v Nemčijo. Proti koncu XVII. stoletja je ta uspevala na Češkem, čeprav niso tam izdelovali pološčeno steklo kot v Nemčji, pač pa brušeno in rezljano. Druge stare steklarne so bile še v Franciji in Italiji, te pa nas tukaj ne zanimajo.

Lahko si mislimo, kako važno je bilo za eno deželo, če je v tistih časih znotraj svojih mej imela tovarno stekla. Pri nas ta industrija ni imela tako širokih privilegijev, toda v zameno za člane drakonskega zakonika Sveta desetih, je omogočala obsežno svobodo delovanja. Umetnost in njene skrivnosti so prehajale kot dediščina od očeta na sina.

Goriška dolguje tej industriji rast in razvoj vsaj trem naseljem. Zaradi prisotnosti steklarjev so tamkajšnje cerkve imele svojega stalnega duhovnika. Leta 1753 so se začeli v Čepovanu vpisi v imenik, pred tem pa so morali kmetje hoditi v Solkan. V Tribuši, kolikor sem tam zvedel, so steklarji zgradili več hiš kot je bilo potrebno, da bi lahko šteli do devetdeset, število hiš v naselju, ki je bilo potrebno, da so dobili svojega duhovnika. Ko so to naredili, so končno imeli svojega kurata. To se je zgodilo l. 1754.

Na Lokvah, kmalu po premestitvi steklarne iz Tribuše v Mrzlo drago, najdemo l. 1786 prvega kaplana v osebi patra Alfonza Abrahamsperga in razlog je iskati prav gotovo v tem, da se je povečalo število hiš oz. prebivalcev.

Iz Morellijevega sporočila vemo, da so bili prvi steklarji Hamburžani. Vendar že v tistem času najdemo pričanja, da so v steklarski industriji sodelovali tudi domačini. V tlak čepovanske cerkve je vložena nagrobna plošča, v katero je vklesano orožje Kofolov in naslednji vpis:

MATIA COFOV- FACE FAFE PER SE ET
SVOI EREDI – 1724.

Kakor izhaja iz župnijskih imenikov v Čepovanu, Tribuši in Lokvah, so Kofoli večkrat imenovani skupaj s steklarji. Razen Goričana Matije Vogla, ki ga Morelli imenuje za prvega stvaritelja takrat obstoječe steklarne in krajevne tradicije, ki pravi, da je bila steklarska industrija v goriških rokah, najdemo še ime steklarja Giovanni Damani, najbrž benečanskega izvora in priimek Vaunazza (Bonazza?).

Iz sporočil iz tamkajšnjih krajev zgleda, da so nemški delavci izvirali iz Maria-Zell in Kočevja, kjer so že bile steklarne. Iz imenikov ni razviden njihov izvor, izjema je ena ženska Gertrude Zellerin, ki je izhajala iz Sv. Ivana v salzburški škofiji.

Žal je mnogo priimkov ušlo in so nepovratno izgubljeni in to vseh tistih, ki so bili samski ali rojeni drugje in niso bili vpisani v župnijske imenike. Takrat ni bilo rednih popisov ali pa seznamov nismo dobili v roke.

Čisto slučajno sem našel v župnijskem arhivu na Lokvah "Status animarum" (stanje duš) z datumom 30. april 1796, iz katerega povzemamo imena tistih, ki so takrat delali v stari glažuti v Mojski dragi, da tako dobimo predstavo o ljudeh, ki so bili tam zaposleni.

Cathalogus Status animarum Loguae sub Parochia alcanensi
(Op. Proles = otrok, famulus = pomočnik, vitrearisu = steklar)

praes. 30. aplis 1796	Loguae	Familiae 37 Animae 266
N. 28 Molska Draga fabrica vitrea
Statler Franciscus vitrearius	-	d'anni 24
Mrak Appolonia uxor		" 23
ProlesAntonio		" 4
Maria		" 1
Pietro		"
Kelner Giorgio vitreaarius	-	d'anni 26
Plechinger Elisabetta uxor		" 26
ProlesVincenco		" 2
Alberto		" 1
Rainzinger Giacomo vitrearius	-	d'anni 42
Fridrich Maria uxor		" 30
ProlesAntonio		" 10
Giacomo		" 7
Giuseppe		"
Wolff Alberto vitrearius	-	d'anni 30
Hoferberg Elisabetta uxor		" 40
Statler Barbara	-	d'anni 57
Gasparo vitrearisu suo figlio		" 20
Hoffmann Giuseppe vitrearius	-	d'anni 26
Kelner Pietro "		" 22
Kelner Massimo "		" 19
Damani Giovanni "		" 42
Kollenz Giacomo Famulus	-	d'anni 55
Gruden Caterina sua moglie		" 40
Biagio loro figlio		" 10
Kumar Stefano Famulus ex Tribussa	-	d'anni 36
Leban Antonio " " Laqua		" 15
Podgornik Giovanni " " Lasina		" 15

Kakor vidimo, je bilo v steklarni približno dvajset oseb, ker kakor vemo, so v njej delale tudi ženske in dečki in so prebivali v Mojski dragi. Nimamo imen tistih, ki so prebivali na Lokvah in v Mrzli dragi in lastnikov, ki so živeli v Gorici. Ti so živeli neposredno od zaslužkov od steklarske industrije, drugi pa posredno: apnarji, ki so žgali apno, sekači in nosači peska.

Stroški izdelave, čeprav so bile surovine blizu, so morali biti precejšnji, so pa bili povrnjeni, ker je bila proizvodnja dobičkonosna.

Ko so steklarji imeli svojo steklarno v Tribuši so prihranili več določenih stroškov, ki so nastali pri selitvi te v druge kraje. Iz sporočil, ki sem jih dobil v Tribuši, na Lokvah in na Lazni, sem lahko izvedel, takratne cene ročnega dela. V zimski sezoni so prenašali pesek iz Tribuše v Mrzlo in Mojsko drago. Tudi oče od Vončine je nosil pesek in je dobil za prenos stotih funtov (cca 56 kg) eno "cvancigarco", novec za dvajset soldov (Silberzwanzinger). Pod istimi pogoji sta nosila pesek še Štefan Cigoj iz Lokvi in Bogataj iz Tribuše. Slednji še vedno živi v svetlem spominu mojih poročevalcev, kajti močan kakor je bil, je naenkrat nosil 120 funtov peska in on se je v vasi bahal rekoč z nepreveljivo igro besed, da on naenkrat nese "sto in sto dvajset funtov".

Razen cen za prenos peska sem uspel zvedeti tudi tiso za posek drevja in ime nekaterih sekačev. To so bili Valentin Kolenc, Štefan Skok, Štefan Kogoj in drugi. Za posek dreves in nakladanje drv so dobili za vsako klaftro 28 "karantanov" (današnjih 98 centimov). En človek je v enem dnevu le s težavo posekal eno klaftro. Valentin Kolenc pa je za steklarno v Mojski dragi na Mojskem vrhu sam posekal več kot sto klafter drv. Iz gozda do steklarne so drva spravljali hlapci, ki so kot plačo za en dan dobivali eno dvajsetico (cvancigarco). Ti so spuščali drva po pobočju hriba.

Razen teh imen se moj poročevalec spominja še Štefana Kolenca, imenovanega "Koder" in Jožefa Juga. Prvi je bil steklarski mojster (Glasmeister) in tudi knjigovodja steklarne. Drugi je v poletnih mesecih na hrbtu konjev prenašal v steklarno vodo in nabavljal hrano v Gorici. Druge osebe so prenašale na isti način steklovino v skladišča v Mrzli dragi in na Lokvah. Čuvaj le-teh je prebival na Lokvah v kraju imenovanem "Pod skrilami" v hiši, ki je imela takrat številko 40, zdaj pa 21.V baraki na Lokvah, ki smo jo že omenjali, so steklenice spravljali v slamo, najbrž so to delale ženske, jih zlagali v zaboje in skupaj z drugo steklenino vozili v Gorico v hišo nekega Kecka, ki je bil najbrž solastnik ali kakor trdijo Krivci, lastnik steklarne.

Slavne steklenice so prodajali "na debelo" za dva "karantana" (sedem cent.) eno. To je bila konkurenčna cena, za katero niso mogle ponuditi niti beneške, niti češke steklarne.

Prve izdelke so izvažali v Španijo, odkoder so pošiljali vino v Indijo. Industrijski in trgovski razvoj Trsta v osemnajstem stoletju sta začela krčiti prevoz na Vzhod, ki so si ga prigrabile Benetke, aktivnost tovarn likerjev, ki so potrebovale velike količine steklenic v slami za izvoz likerjev, so prav gotovo pospeševali razvoj naše steklarske industrije.

Nič niso veljala obvestila in nasveti Senatu pazljivih županov in poglavarjev Kopra, niti ukrepi, ki so jih skrivoma izvajali člani Sveta desetih, da bi rešili interese Benetk. Pomen Trsta je vedno bolj naraščal. S pismom 18. decembra 1756 je župan in glavar Kopra obvestil o napredku tržaške trgovine in posebno o nabiranju surovega voska in njegovem rafiniranju, izdelavo likerjev in o ustanovitvi ene knjigarne.

Nesrečna trgovska politika Benetk v osemnajstem stoletju, ko so prepovedale izvoz nekaterih izdelkov, da bi ustavile ali vsaj zadržale rojstvo konkurenčno tržišče, je dosegla ravno nasprotni učinek od zaželenega. Te napake je spoznal tudi svetnik države Bargagni v svojem "Poročilu o Istri" (Rapporto sull'Istria), izročenem 17. oktobra 1806 italijanskemu podkralju.

Iz približnega izračuna izhaja, da so l. 1797 proizvedli v Trstu 644.000 steklenic likerja.

Kot sem že omenil, so bile v naši provinci marsikje domače steklarne. V Trstu, v Istri in v Dalmaciji jih je bilo kar nekaj. Kdo ve koliko steklenine so pripisovali steklarnam na Muranu, ki je shranjena v zasebnih zbirkah in muzejih, izvirajo pa dejansko iz naših steklarn. V muzeju osvoboditve v Gorici so razstavljeni rezultati izkopavanj, ki brez dvoma to potrjujejo.

Žal je danes steklarska industrija izginila iz naše pokrajine, toda kdo more reči, da se ne bo nekoč spet prerodila in takrat bom imel zadoščenje, da nisem napravil delo zastonj.