Avtor: Goran Schmidt

Fotografije: Goran Schmidt

Geološki pregled: dr. Janez Zavašnik

Jezikovni pregled: Mojca Kranjc

Na Primorskem je v primerjavi z drugimi slovenskimi pokrajinami malo rudnikov, kraljuje pač idrijski s svojo poltisočletno zgodovino. Zato je za iskalca ostankov naše montanistične dediščine vsaka omemba manjšega rudniškega objekta v tej pokrajini še posebej vznemirljiva.

Dokument, ki je začel zgodbo

Zgodba o rovu v Gorenji Trebuši se je zame začela v knjižnici Geološkega zavoda Slovenije, ko sem sistematično pregledoval njegovo bogato dokumentacijo. Predvsem so me zanimala terenska poročila. V njih sem si obetal največ podatkov o določnih lokacijah. Med stotinami fasciklov je bilo veliko dopisov iz prvih let po drugi svetovni vojni, ko je bila industrializacija eden glavnih političnih in gospodarskih ciljev nove socialistične družbe, mineralne surovine pa materialna osnova tega načrtovanega razvoja. Zaradi vojnih razmer je bilo veliko dotedanje tehniške dokumentacije uničene ali pa odnešene, saj so bile lastnice večinoma tuje družbe in njihova dokumentacija že tako ali tako ni bila v Sloveniji. Nova oblast je zato očitno naročila vsem krajevnim ljudskim odborom (KLO), takratnim najvišjim organom državne oblasti v posamezni upravno-teritorialni enoti, da zbirajo in pošiljajo pristojnim državnim organom tudi vse in vsakršne podatke o rudarjenju v njihovem kraju. Tako najdemo prisrčno pismo učiteljice, ki je sporočala, da je njen stari stric na lovu v grapah Pohorja našel neke težke kamne, slovnično in slogovno hudo okorna sporočila, pa tudi resnejše dopise.

Takšno je tipkano Poročilo o pregledu raziskovanj, izvedenih po KLO Gorenja Trebuša, ki se konča s S. f. – S. n.!, takratnim običajnim sklepom vsakega dopisa (Smrt fašizmu – svoboda narodu), in podpisano z ing. Godec Božo (ime ni povsem čitljivo, glede na strokovno terminologijo v dopisu verjetno geolog v idrijskem rudniku), Idrija, 16. 1. 1947.¹ Na dveh gosto tipkanih straneh se bistveni odlomki glasijo:

Duševni vodja vsega raziskovanja, ki se je vršilo na podlagi prostovoljnega udarniškega dela KLO Gorenja Trebuša, je učitelj tov. Podgornik iz Gorenje Trebuše.

Imenovanega je napotilo k delu predvsem stremljenje, pomagati svojemu kraju, ki je pasiven, s tem, da bi ljudje dobili zaposlenje, skratka, da bi se v Gorenji Trebuši začelo rudariti. Prof. Gruden v svoji knjigi o Goriški in Istri, katero je izdala Slov. Matica okrog l. 1887, opisuje v posebnem odstavku zgodovino rudarstva in industrije Goriške in Istre ter takratno stanje. V tej knjigi je tov. Podgornik čital, da so Francozi okrog l. 1812 v Gornji Trebuši kopali cinobrovo rudo, a so dela bila zaradi premajhne količine živega srebra pozneje ustavljena. Tov. Podgornika je vzpodbudilo k raziskavi tudi ljudsko predanje, da se nahaja v Gornji Trebuši zlato, ki so ga kopali Francozi ter rove zazidali, ko so okrog l. 1812 odšli iz teh krajev. Nihče pa ni vedel za pravo mesto. Tako je tov. Podgornik, ki je obenem predsednik KLO Gorenje Trebuše, organiziral prostovoljno udarniško delo v svrho raziskovanja na dveh mestih. Pri tem je bilo uporabljenih cca 400 delovnih ur.

Prvo mesto leži v bližini naselja Gorenja Trebuša ob hudourniku Tribušica cca 10 m proč od vodnega toka in le nekaj dcm višje od nivoja vodne gladine Tribušice, izpod cca 6 m visoke litice²  rogoličnika,³ ki ima izgled homogenega, kompaktnega, trdega kremenjaka temnozelenkaste barve, in ki vsled preperevanja razpada v sienitsko zeleno, zrnato, mehko kamnino. Pod to litico se je odkopal nasipni material ter se je pri tem prišlo globlje v jamo, katero je Tribušica zalila po zakonu o komunikaciji tekočin. S tem je bilo delo samo po sebi ustavljeno. Malo je verjetno, da so Francozi na tem mestu raziskovali. Rudnih sledov ni najti.

Sklepamo lahko, da so Gorenjetrebušani kopali v strugi Trebušice pod neko skalo, ki se je zaradi posebne barve prilegala krajevni legendi o zlatu. Seveda niso odkopali drugega kot rečni prod. To prizna sam tudi poročevalec, je pa učitelj kot vodja raziskovanja najbrž vedel, da bo krajane motiviral le tako, da bo najprej zadostil ljudskemu izročilu.

Inženir Godec zdaj v dramatičnem stopnjevanju nadaljuje:

Drugo mesto raziskovanja se nahaja cca 200 m zračne črte nižje od potoka Tribušica ter odkriva čisto drugo sliko. Tam so odkrili star rov, verjetno iz francoskih časov, ki je 15 m dolg. Ustje rova leži v dolini stranskega pritoka Tribušice ter se nahaja v pravem tipičnem grohu Wengena⁴  (...). Verjetno je sledeče: Francozi so vedeli, da se v neposredni bližini groha v idrijskem rudniku nahajajo wengenski skonca skriljevci, ki so najrudonosnejši element jame. Zato so usmerili raziskavo verjetno tudi po tem grohu. Ker pa je groh postal na koncu rova trdnejši in temnejši, je bilo delo ustavljeno.⁵

V nadaljevanju poročila inženir podrobneje primerja geologijo idrijskega rudišča in Gorenje Trebuše in sklene, da udarniško delo domačinov ne bi bilo več smiselno, saj doslej niso naleteli na sledove živosrebrove rude, pač pa bi bile potrebne raziskovalne vrtine. Odgovora na Godčev dopis v arhivu Geološkega zavoda Slovenije nisem zasledil.

Zgodovinski viri

Kaj več sem poskušal najti v viru, ki ga omenja inženir Godec, zgodovinski knjigi o Goriškem in Istri nekega Grudna iz približnoleta 1887, ki naj bi izšla pri Slovenski matici. Izkazalo se je, da je bil inženir nenatančno obveščen: zares je to knjiga Poknežena grofija Goriška in Gradiščanska Simona Rutarja, ki je izšla pri Slovenski matici leta 1892. Rutar je nedvomno zaslužen za poljudno pisano raznovrstno zgodovino Primorske, zgodovinarji pa imajo tudi upravičene pripombe. Med domačini so predvsem legende, ki jih je tu in tam vpletel, ostale živo v spominu, še preveč. Nad Cerknim sem namreč pred leti iskal rudnik svinčeve rude v zaselku Nemci, o katerem piše Rutar v svoji Zgodovina Tolminskega iz leta 1882.⁶ Prijazen domačin mi je bil takoj pripravljen pokazati kraj, kjer naj bi rudnik bil, in me je peljal pod gruščnato pobočje nedaleč od svoje hiše, kjer po moji izkušnji z več sto rudniki nikoli ni moglo biti nobenega. Ko sva se vračala, sem ga pa vendarle vprašal, kako ve zanj. "Iz Rutarjeve knjige!" Očitno je Rutar med Primorci avtoriteta in kar on napiše, je treba tako ali drugače doma tudi najti.

V tej knjigi Rutar prvič omeni rudarjenje v Trebuši, žal brez navedbe vira:

Na koncu preteklega stoletja našli so bili u Trebuši celo sreberno rudo. Nekteri podjetniki lotili so se kopanja, ali ob času francoskih vojna opustilo se je to. Še le pred nekoliko leti so našli zopet rov in ga uverstili med druge idrijske rudnarije.

V knjigi iz leta 1892, ki je bila spodbuda učitelju Podgorniku, pa Rutar tokrat ne piše o srebru, temveč o živem srebru, mogoče se mu razlika ni zdela bistvena, in spet brez navedbe vira:

Rud najbogatejši so cerkljanski hribi, ker imajo poleg železa v sebi še baker (pri Cerknem), svinec (pri Orehku) in živo srebro (v Trebuši). Že ob času francoske vlade so bili začeli v Trebuši živo srebro kopati, ali uspeh je bil le neznaten.

To je vse. Ni ravno odstavek o zgodovini rudarstva in industrije, kakor piše inženir Godec. Na osnovi te kratke omembe so Gorenjetrebušani leta 1946 žrtvovali 400 delovnih ur. Je pa njihova zasluga, da so rov očistili, saj sicer ne bi dočakal današnjih dni.

Iskanje rudniškega objekta

Z Rutarjem si torej ni bilo mogoče pomagati. Ne glede na strokovno izrazoslovje in na prvi pogled natančne podatke pa tudi z opisom inženirja Godca ne, kajti kaj nam pomaga drugo mesto raziskovanja cca 200 m zračne črte nižje, če ni določeno izhodišče; in kaj je nižje od potoka Tribušica, če vsa dolina Gorenje Trebuše ni drugega kot potok Trebušica. Tudi stranski pritok nam kaj malo pomaga, saj ni navedeno, ali na levem ali desnem bregu. Za iskanje je tako ostal en sam uporaben podatek: Gorenja Trebuša.

Pred šestimi leti sem prvič obiskoval domačine v Gorenji Trebuši, potem še dvakrat, vendar brez uspeha, dokler nisem leta 2013 prosil za pomoč predsednika Krajevne skupnosti Gorenja Trebuša, gospoda Franca Ličerja. Ker je bil že tudi sam slišal zgodbo o francoskem rudniku živega srebra, se je požrtvovalno zavzel in v domačinu, gospodu Albinu Makucu, našel pravega človeka. Oktobra 2013 naju je gospod Makuc vodil v Rakovo grapo in približno 50 m od ceste v levem bregu, gledano nizvodno, pokazal komaj vidno udorino – rov, v katerem je sam pred leti bil, je bil žal zasut. Tako blizu cilja pa se nisem mogel vrniti domov praznih rok in sem se lotil odkopavanja. Gospoda Makuca spomin ni varal. Čez slabi dve uri sem bil v rovu.

Rov Rakova grapa

Vhod je skoraj v ravni enega od krakov struge potoka, zato bi bil rov verjetno zalit, če vhod ne bi bil zasut. Zadnji obiskovalec je na že napol zasut vhod zavalil dve skali in nasul čeznju pobočni pesek in listje ter tako vhod zavaroval. Rov je res dolg približno 15 m, vodoraven, na sredini zavije rahlo v desno, konča se s čelom, torej s steno in ne z zasutjem. Ima značilen ovalen profil, kakršega ima večina rovov, izkopanih do 19. stoletja; kasnejši imajo trapezoidni profil, moderni pa pravokotnega ali skoraj kvadratnega. Izkopan je v plast zelenkastosivega rogoličnika oziroma kremenovega keratofirja, kakršnega omenjata inženir Godec v svojem Poročilu in že navedeni Tolmač geološke karte.⁷ Rov je stabilen, z enim samim majhnim posutjem; v čelu so še vidna dna izvrtanih lukenj, ki jih razstrelivo ni odbilo. V rovu so sledovi gumijastih škornjev in plastična cev, s katero je zadnji obiskovalec morda poskusil rov osušiti – zdaj je bila v njem na dveh mestih dobrih deset centimetrov globoka voda.

Ker je bilo v dolini Trebušice več glažut, na odvalu ene v bližini Mehne doline sva z gospodom Ličerjem še našla drobce stekla in steklene žlindre, sklepam, da so v rovu v Rakovi grapi kopali kremenov keratofir, vendar ne kot surovino za pridobivanje stekla, saj vsebuje razmeroma veliko železa, kakor omenja Tolmač. Morda jim je zaradi visokega tališča koristil za obloge peči.

Rov lahko torej s precejšnjo gotovostjo prištevamo med pridobivalne rudnike, ne pa raziskovalne ali iskalne. Malo je namreč verjetno, da bi se Francozi mudili z raziskovanjem v težko dostopni grapi Trebušice, če so imeli idrijski rudnik. Zgodovinarji posebej omenjajo, da so ga izkoriščali na takoimenovani roparski način, odkopavali so torej najbogatejša rudna telesa in niso vlagali v raziskovanja.

Obdobje obratovanja rudnika v Rakovi grapi je najverjetneje enako obdobju delovanja glažut, torej 18. stoletje in najkasneje začetek 19. stoletja. In rudnik zelenega keratofirja Rakova grapa ni edini rudnik kremenove kamnine v okolici: nad Oblakovim vrhom je imeniten rudnik rdečega jaspisa z drobci hematita.

Prepričan sem, da je bil kremenov keratofir tako neugledna surovina, pač kamen, kakršnega leži v strugi Trebušice veliko, da ga je ljudsko izročilo spremenilo v živosrebrovo rudo in potem še v zlato. To je splošna zakonitost ljudskega izročila. Vendar vse dokazovanje temu izročilu ne bo škodilo – še vedno bo kdo iskal zazidani rudnik zlata, srebra ali vsaj živega srebra.

Dolina Trebuše je vzorno opremljena z nevsiljivimi kažipoti, ki obiskovalca prijazno usmerjajo k različnim zanimivostim, zato bi morda kazalo rudnik Rakova grapa zavarovati pred zasipanjem in tako ohraniti tudi to tehniškokulturno dediščino Gorenje Trebuše ter nuditi obiskovalcem še nekaj rahlo skrivnostnega.

Fotografije:

---

• ¹ Knjižnica Geološkega zavoda Slovenije, sig. C-II-30d/c11-6/1.
• ² litica (srbohrvaško, gr. lithos): stena, strma pečina; slovenski geologi so se pred drugo svetovno vojno zaradi pomanjkanja slovenske geološke literature učili tudi iz ruske in srbske.
• ³ rogoličnik: star izraz za roženec, mikrokristalni sedimentni kremen, SiO2; verjetno pa je tam bil keratofir, tudi kremenova kamnina, le da magmatskega izvora.
• ⁴ groh: star izraz za tuf, kamnino iz sprijetega vulkanskega pepela, k tufom sodi tudi kremenov keratofir; wengenske plasti: vulkanske kamnine s tenkoplastnatimi apnenci iz ladinija (srednji trias), nastale pred ca 210 milijoni let.
• ⁵ Tolmač lista Tolmin in Videm (Udine) (izdelal Stanko Buser, Geološki zavod Ljubljana 1985, izdal Zvezni Geološki Zavod, Beograd 1986) res omenja v bližini Gorenje Trebuše ob prevladujočem dolomitu in apnencu tudi tufe (str. 22: "Ladinijska stopnja je zastopana v Zunanjih Dinaridih na Vojskarski planoti, Oblakovem vrhu in Šebreljah ter pri Cerknem s tufi, laporji in ploščastimi apnenci."
• ⁶ Založnik: Josip Devetak, Gorica, str. 163; prav tam tudi omemba Trebuše.
• ⁷ Str. 22 in 33: "Med temi kameninami pa so več ali manj pogostni proboji in medplastovni izlivi kremenovega keratofirja, porfirja in diabaza. (..) Kisle vulkanske kamenine dobimo v več ali manj sklenjenem pasu med Šebreljskim vrhom in Stopnikom ter v obliki krp severno od Cerknega. (..) Obravnavane kamenine so zastopane s keratofirjem in kremenovim porfirjem, ki ju ni moči ločiti in ki nastopata skupaj v istem probojnem telesu (..) na Cerkljanskem in pri Stopniku so večja probojna telesa. Sveža kamenina je sivo zelene barve, večinoma pa dobimo preperele in limonitizirane rjavkaste kamenine."