Avtor: Radovan Lipušček, profesor geografije in sociologije, Tolminskega punta 3, Tolmin, Gimnazija Tolmin, Dijaška 12b, radovan.lipuscek@guest.arnes.si

TREBUŠKI ZBORNIK Alpski mladinski raziskovalni tabor Dolenja Trebuša 1996-1998 Tolminski muzej Tolmin 2003

Opomba: Ves čas sem bil v dilemi, kako pisati ime reke Trebuščice (Trebušice, Trebušce) in Hotenjke (Hotenje, Hatejne). Po pogovoru z domačini in na osnovi stališča geografov naj se pišejo imena tako, kot jih uporabljajo domačini sem se odločil, da bom reko Trebuščica imenoval Trebušica, reka Hotenjka bo Hotenjka, dolina, po kateri teče, pa Hotenja. Zapis Trebušica se ujema tudi z zapisom na zemljevidih temeljnega topografskega načrta v merilih 1:10 000 in 1:5000. Opomba: Pri obravnavi gibanja prebivalstva so upoštevani tudi rezultati zadnjega popisa v letu 2002.

Geografska lega

Območje Trebuše (Trebuško) leži v zahodni Sloveniji, kjer se porečje Trebušice s svojim največjim desnim pritokom Hotenjko, vključuje v porečje reke Idrijce.

Razloženi naselji Dolenja in Gorenja Trebuša se razprostirata v dolinah in pobočjih Hotenje, Trebušice in Idrijce, ki so vgnezdene med tri kraške planote, Šentviško planoto, Trnovski gozd in Banjšice. Robovi teh planot se, kot hribovje zahodnega predalpskega sveta, dvigajo nad ozke in strme doline. Severovzhodno obrobje sestavljajo naslednji vrhovi Kuk (620 m) s svojo značilno piramidasto obliko, Plešarski vrh (779 m), Vrh Kuka (746 m) in Vrhovec (716 m). Dolini Trebušice in Hotenje ločuje sleme, ki poteka od Janovega vrha (420 m), Čarjevega vrha (705 m), Gabrovega brda (1048 m), Stržnikarjevega vrha (1023 m) do Hudournika (1148 m). Sleme Skopica (863 m), Vojnačevo brdo (637 m), Male Vrše (888 m), Velike Vrše (909 m), preval Drnulk (761 m) Kobilica (929 m), Stador (1030 m) pa ločuje dolino Trebušice in Čepovansko dolino. Zgornja dolina Trebušice je vrezana med Vojskarsko planoto na vzhodu in strmim robom Trnovske planote in Čepovanskega dola na zahodu kjer se dvigujejo izraziti Stanov rob (1191m), Češevik (1349 m), trizobi Poldanovec (1299 m), Andrejev vrh, Zeleni rob, Jelenji vrh, Škrbina, Usadni rob in Bukov vrh (1314 m). Na desnem bregu Idrijce, na severni strani, se nad Trebušo dviguje med 600 in 700 . m visoka Šentviška (Šentviškogorska ) planota.

Naselje Gorenja Trebuša uvrščamo med robna naselja Trnovske planote. Težja je regionalna opredelitev Dolenje Trebuše, saj leži na stičišču Cerkljanskega hribovja, Trnovske planote in Tolminskega hribovja. Naselji uvrščamo v trebuško mikroregijo, to pa v mezoregijo zahodnega predalpskega hribovja, ki je sestavni del geografske makroregije Predalpska Slovenija. Ker porečje Idrijce spada k porečju Soče, se tudi za to območje uveljavlja ime Posočje oz. v ožji opredelitvi Zgornje Posočje. Administrativno spada Dolenja Trebuša v krajevna skupnost z istim imenom, ki zajema še štiri kilometre oddaljeni Stopnik. Zaradi prevelike oddaljenosti (9 km) ima Gorenja Trebuša svojo krajevno skupnost. Obe spadata v občino Tolmin. Katastrski občini sta Prapetno Brdo in Gorenja Trebuša. V območju Dolenje Trebuše se stekajo tri doline, po katerih bi bila, v primeru boljše urejenosti cest, ugodna prometna povezava s svetom. Po Idrijski dolini se pride v smeri proti zahodu v Soško dolino oz. po njej naprej v Furlansko nižino, proti vzhodu pa preko Hrušiške planote v Ljubljansko kotlino. Proti jugu se po dolini Trebušice pride do Čepovana in od tod na Goriško. Dostop v to dolino je s ceste Idrija-Tolmin preko veličastnega betonskega mostu blizu sotočja Trebušice in Idrijce. V dolini Trebušice je s te ceste odcep v dolino Hotenje in nato čez Oblakov vrh v dolino Kanomlje, po kateri teče levi pritok Idrijce Kanomljica do Spodnje Idrije. V Idrijco in Trebušico se steka nekaj manjših in večjih grap.

Nastanek imena

Izvor imena Trebuša ni natančno znan. Verjetne so naslednje razlage: a) Izvor imena lahko pripišemo italijanskemu vplivu, saj so bila območja ob zgornji Idrijci in pritokih dolgo nenaseljena. V času poselitve pa je bil vpliv italijanske strani nedvomen, saj naj bi v prvi polovici 14. stoletja oglejski patriarh to gozdnato ozemlje (territorium de nemoribus) podelil Konradu iz Neumburcha in njegovi ženi Jakobini, stanujočima v Čedadu. Tukaj lahko tudi utemeljeno iščemo izvorno ime v jeziku samem. Iz italijanščine bi bila beseda BUSCA, ki pomeni iskanje, po pripovedi bi to lahko bilo iskanje treh telic, o katerem govori legenda. Torej TRE BUSCA. b) Iz italijanščine bi lahko tudi povzeli možnost italijanskega poimenovanja luknje, kotanje, jame oz. v prenesenem pomenu doline z besedo BUCA, torej TRE BUCA. c) Na drugi strani ne smemo zanemariti nemškega vpliva. Nemška beseda BUSCH pomeni grm in goščavo, kar je lahko oznaka za tedanjo gosto poraščenost dolin; tako bi iz mešanih italijansko nemških vplivov izšlo ime TRE BUSCH-a. Zaradi tedanjih sprememb lastništva nad temi pokrajinami ne bi bilo to nič čudnega. d) Nekateri menijo, da izvira ime iz besedne zveze TRE BUŠE, kar pomeni tri telice. To poimenovanje je najmlajše, zato je malo verjetno, da je osnova poimenovanja vasi. e) Ime naj bi izhajalo iz staroslovenske besede TREBA, kar naj bi pomenilo daritev; Trebuša naj bi bila kraj darovanja, očiščevanja (locus sacrificii). f) Ustrezna bi bila tudi možnost, naj bi ime Trebuša nastalo od trebljenja gozda.

Pri iskanju pravega izvora imena je možno še kakšno tolmačenje. V znamenju trojke naj bi bilo tudi označevanje treh Trebuš, Dolenje, Srednje in Gorenje. Čeprav se v zadnjem času vedno bolj razvija prav srednji del, se določilo Srednja v krajevnem poimenovanju ne uporablja.

Fizičnogeografske značilnosti

Geološka sestava

Območje Trebuše, Hotenje in srednje Idrijce sestavljajo predvsem kamnine iz obdobja triasa. 

Kamninska sestava

Območje na obeh straneh Idrijce, od izliva Trebušice približno dva kilometra v smeri proti Stopniku, sestavlja skladovit dachsteinski apnenec s plastmi in vložki triasnega dolomita. Temu sledi pas skladovitega masivnega dolomita iz istega obdobja, ki v območju Stopnika preide v masivni debelozrnati dolomit. Vsi trije segajo preko Plešarskega vrha do idrijskega preloma. Pred gostilno v Stopniku sega v to zgradbo s severnih pobočij levega brega Idrijce jezik tufa, tufita ploščatega apnenca in konglomerata. Levi breg Hotenje po kateri teče tudi idrijska prelomnica, sestavlja pas skladovitega in masivnega dolomita. Pod njim se v dolini pojavita lapornati apnenec in lapor, ki sega preko Oblakovega vrha na kanomeljsko stran. Geološka podlaga doline Trebušice so masivni debelozrnati dolomiti in apnenci, ki se menjavajo s skrilavci, peščenjaki in laporji predvsem v pobočju levega brega Trebušice. V srednjem delu pa se je pokazala izpod mezozojskih plasti skladovitega apnenca vododržna osnova permskih ter karbonskih skrilavcev in peščenjakov. Reke in rečice so prerezale apneniško mezozojsko odejo, dosegle vododržno podlago v kateri tečejo še danes. Tekoče vode so povzročile, da se je nekdaj enotna velika planota razkosala v več manjših, ozkih, srednje dolgih planot, z znatno nadmorsko višino, potekajočih od Idrije proti severozahodu spodnje Idrijce. Kamninsko zgradbo ozemlja dna dolin Trebuše zaznamuje torej pester razvoj sedimentnih kamnin, ki ga na nekaterih mestih prebadajo izlivi bazaltne lave in leče tufa. Znotraj teh sedimentnih kamnin lahko opazimo manjše količine črnega premoga, ki pa zaradi ekonomskih razlogov ni zanimiv za izkoriščanje. Nahajališča diabaza, kompaktne magmatske kamnine, pa je povzročilo, da so domačini v bližini šebreljskega mosta na levem bregu Idrijce zgradili žago, namenjeno rezanju večjih kamnitih kvadrov, ki so jih uporabljali kot gradivo za hiše in mostove.

Tektonika

Po dolini Idrijce poteka od Mosta na Soči navzgor t. i. idrijski prelom, tektonska prelomnica v smeri severozahod-jugovzhod, to je v dinarski smeri. Ta prelomna cona se začne že v območju Žage v Soški dolini, teče po spodnji dolini Idrijce do Trebuše, kjer se od Idrijske doline usmeri po dolini Hotenje in preko Oblakovega vrha v dolino Kanomlje. To prelomno cono na obeh straneh spremljajo številni manj izraziti prelomi, ki dajejo svojevrsten pečat celotni pokrajini. Zlasti v dolini Hotenje poteka prečno na glavnega več manjših pokritih prelomov.

Izjema je bilo le obdobje med obema svetovnima vojnama, ko so italijanske oblasti iz političnih razlogov izkoriščale svoja zasedena ozemlja. Odločile so se celo za izkoriščanje premoga v dolini Idrijce. Kot zanimivost naj omenim še izvir žveplene vode, ki ni nastal kot posledica vulkanskega delovanja. Žveplo se izpira iz poroznega dolomita, ki vsebuje geode minerala sadre. Ta ob razpadanju prehaja v brezbarvni plin vodikov sulfit (H2S).

Geomorfološke značilnosti (relief)

Ozemlje Trebuše zaznamuje stičišče treh rek: Idrijce, Trebušice in Hotenjke. Na bregovih rek so še danes vidne rečne terase, ki ležijo več deset metrov nad današnjo strugo. Na širšem območju jih je opaznih trinajst, nastale pa so zaradi spreminjanja pretoka rek v ledenih dobah. Zaradi stalnega delovanja voda in omenjene geološke zgradbe je za celotno območje značilen normalen rečni relief v obliki črke V. Površinsko tekoče vode, ki pritečejo s hribovitega in planotastega sosedstva, so v preteklosti ustvarile ozke, ponekod celo vintgarske soteske. S pobočij pogosto hrumijo krajši potoki, ki s svojim hudourniškim značajem intenzivno poglabljajo svoje struge in vplivajo tudi na razvoj in obliko večjih dolin. Reke so v lastne nasutine vrezale svojo strugo. Dolinama Trebušice in Hotenje pravijo domačini ''grape'', saj sta dolini v resnici tako ozki, da po njih razen vode ni mogoče speljati nič drugega. Ravnega sveta je nekoliko le na najmlajših akumulacijah nastalih v sotočju rek, to je pred izlivom Hotenjke v Trebušico oz. le-te v Idrijco. Večina teras pod strmimi pobočji hribovja in planot (naklonine so tudi od 38o do 48 o) v nekoliko širši dolini Idrijce je poseljena, vendar ozke doline in okoliške planote nudijo le malo možnosti za skromno kmetovanje. Zlasti velja to za dolino Trebušice, ki je mestoma globoko vrezana v dinarski kraški svet Banjšic in se na nekaterih mestih tako zoži, da tvori lepa korita. Nekoliko ugodnejše kmetovanje omogočajo redkim domačijam le vmesne razširitve v Srednji Trebuši pri Krtovščah. Od tod so v smeri proti toku Trebušice so korita, preko katerih se pne manjši kamniti most, po katerem je bila v preteklosti možna edina komunikacija med levim in desnim bregom. Tudi za izlivom Mkčevega potoka v Trebušico je dolina tako ozka, da so prostor za novo cesto morali razširiti z miniranjem desnih brežin nad reko. Človek si ni prilagajal naravnih oblik le pri cestnih povezavah, predvsem si je najprej poskusil ustvariti možnosti, da bi, v za kmetijstvo skoraj nemogočih pogojih, pridobil prostor za njivo ali vsaj vrt. Danes so večinoma te antropogene reliefne oblike zapuščene in prekrite z grmovjem ali gozdom. Ne le človek, tudi ''težka'' živina je prispevala k spreminjanju površja zlasti na nastanek grbinastih travnikov. Zaradi mehke sedimentne osnove in plitke prsti je tako površje težko urediti za košnjo.

Prst

Večji del območja Trebuše je pokrit z dolomitno rendzino, ki je zelo plitva, suha, izprana prst, na kateri rasteta predvsem črni gaber in mali jesen. Rjava, srednje globoka, bolj sveža in rodovitnejša prst je na nekoliko višjih, manj strmih dolomitnih terasah. Te na položnejših pobočjih prekrivajo bukovi gozdovi. Najrodovitnejše so kisle rjave prsti na peščenjakih in skrilavcih. Najrevnejše prsti - plitve apnenčaste in dolomitne rendzine - so pod Stržnikarjem in nad cesto v Gorenjo Trebušo. Kakovost prsti je tudi tukaj odločilnega pomena za kakovost rastlinstva in kmetijsko pridelavo.

Rastje

V dolini Trebuše se srečujeta dve floristični območji, alpsko, katerega predstavnik je npr. avrikelj, in sredozemsko s predstavnikoma blagajev volčin in črni bor. Strma dolomitna pobočja nad dolino Trebuše in sama dolina so bogata nahajališča ledeniških (glacialnih) rastlinskih ostankov, ki se mešajo z ilirsko in srednjeevropsko floro. Avtohtoni so sestoji črnega bora. Med redke vrste štejeta endemit kranjski jeglič in blagajev volčin, med ledeniške ostanke pa avrikelj, nasršeni kamnokreč, čvrsti šaš in rjastorjavi šaš. Prav zaradi teh je območje Trebuše znanstveno pomembna botanična lokaliteta. Tu se namreč mešajo toploljubne rastline s tistimi, ki ponavadi uspevajo nad gozdno mejo. Kranjski jeglič je morebiti tukaj endemit tudi zato, ker je ostanek flore, ki je bila v preteklosti v zgornjem delu porečja reke Hotenje, preden se je pretočila v Idrijco. Druga razlaga bi bila v ostrejši klimi v ozkih dolinah in na osojnih pobočjih zgornjega dela dolin. Ob potokih rastejo halofitne rastlinske združbe vrbe, lapuh, razne preslice in zlatice ipd.

Gozd

Pobočja v dolini Idrijce so poraščena s pretežno mešanimi gozdovi trdih in deloma mehkih listavcev sestojev gabra in bukve. V njih rastejo črni in beli gaber, bukev, lipa, jesen in drugi listavci. Drugi sestoj je bukev s kresničevjem. V njem je približno polovico bukve, ostalo pa črni gaber, mali jesen, javor, nekaj posameznih smrek in borov. Poleg že omenjenih drevesnih vrst se pojavljajo še divja češnja, bela in črna lipa, jelka, rdeči bor, navadni srobot, rdeči dren, navadni glog in trdoleske. Ob hišah rastejo tudi orehi in drugo sadno drevje, predvsem jablane in hruške. Informacije o deležu pokritosti z gozdom je možno najti zlasti na Zavodu za gozdove,  Zanimiv je podatek, da je v k. o. Prapetno Brdo 78,70 % površin že pokritih z gozdom. V istem viru zasledimo tudi podatek, da je iglavcev 12,2 %, listavcev pa 87,8 %. Ugotovimo lahko, da se delež iglavcev zmanjšuje, povečuje pa se delež listavcev.

Podnebje

»Ko bo Idrijca glasno šumela, se bo vreme zvrglo.« «Ko se Rezjan smeje, se mora kmet košnje lotiti.« »Dež naznanjajo goži.«  To je le nekaj opredelitev vremena, ki ga poznajo v ljudskem izročilu.

Podnebje je tu, tako kot v večjem delu Zgornjega Posočja prehodno gorsko s pridihom sredozemskih značilnosti. Kaže se izrazit prehod med značilnostmi submediteranskega in celinskega tipa podnebja. Po dolini Soče in Idrijce prihajajo z zahoda dokaj tople in vlažne zračne gmote, ki prinašajo tudi večino padavin. Blažilni vpliv morja je čutiti predvsem v podaljšani jeseni in v kratkih zimah. Nizke temperature zraka oz. ostrejše zime z občasnimi snežnimi padavinami pa kažejo na vpliv celinskega oz. gorskega podnebja.

Opredeljevanje značilnosti podnebja v Trebuši otežuje pomanjkanje podatkov, saj ni ustreznih merilnih postaj. Potrebno se je bilo opreti na podatke v Letnih in mesečnih poročilih, Ministrstvo za okolje in prostor – hidrometeorološki zavod RS najbližjih hidrometeoroloških opazovalnic na Mostu na Soči, Vojskem, Bukovem, v Šebreljah in Idriji. Prikaz temperaturnih razmer je dopolnjen še s podatki hidrometeorološke postaje v Tolminu, Čepovanu in Novakih. Geografska bližina teh krajev zagotavlja večjo podobnost temperaturnih razmer s tistimi v Trebuši. Nadmorska višina Gorenje Trebuše omogoča direktno primerljivost podatkov. Zaradi različne nadmorske višine krajev z merilnimi napravami so osnovni podatki prilagojeni na nadmorsko višino Dolenje Trebuše. Tako so dobljene vrednosti v grafikonu in tabeli.

Srednja mesečna temperatura značilnih mesecev v letnih časih za obdobje od 1931do1960. leta pa je razvidna iz meteoroloških podatkov postaje Most na Soči.

Januar (zima)	April (pomlad)	Julij (poletje)	Oktober (jesen)
+ 0,3 ℃	+ 10,3 ℃	+ 19,6 ℃	+ 10,9 ℃

S splošno ugotovitvijo, da je jesen nekoliko toplejša od pomladi, kar kaže na vpliv submediteranskega tipa podnebja, ne bomo pa daleč od resnice, če za Dolenjo Trebušo napišemo, da v primerjavi z Mostom na Soči veljajo nekoliko nižje vrednosti. Naselje namreč leži na stičišču dolin, ki so nekoliko bolj zaprte vplivu morja kot Most na Soči. Predvsem po dolini Idrijce navzdol segajo sem z vzhoda tudi vplivi celinskega podnebja. To je zlasti čutiti po večji vetrovnosti doline. Hladnejši zrak se, zlasti spomladi in jeseni, spušča z Idrijsko-Cerkljanskega hribovja in ustvarja občutek večjega mraza. Tudi padavinske razmere v Trebuši so prikazane s pomočjo podatkov na sosednjih postajah. Tabela 1: V tabeli so prikazani podatki za letne padavine v obdobju od leta 1960 do leta 1980.

Kraj	VOJSKO	ŠEBRELJE	BUKOVO	IDRIJA
Nm. v. (v m)	1070	634	715	360
Geo. širina	46,01	46,06	46,09	46,01
Geo. dolžina	13,55	13,55	13,54	14,01
Povprečje I-XII	2540	1889	2192	2313

Iz tabele razberemo, da je to območje, z več kot 2000 mm padavin letno, eno najbolj namočenih v Sloveniji. Razporeditev preko leta je povsod dokaj enakomerna, saj mesečna vrednost ne pade pod 120 mm. Zaznamo lahko prvi padavinski nižek, ki je v vseh krajih v februarju, prvi višek pa v novembru, ko pade povsod največ padavin in se povprečna količina ne spusti pod 220 mm mesečno. V ostalih mesecih je težko določiti drugi nižek oz. višek. Najbližje je stanje v avgustu za drugi nižek in v aprilu za drugi višek.

Pri snežnih padavinah je v območju Dolenje Trebuše zaznati mejo, pri kateri se snežna odeja zadrži več časa. Za Tolmin velja, da je povprečno število dni s snežnimi padavinami 14, sneg pa se zadrži okoli 29 dni. S karte o trajanju snežne odeje lahko razberemo, da je območje Trebuše v statističnem razredu od 25 do 50 dni. To je sicer več kot v Tolminu in manj kot v Idriji. Podobno temu je tudi število dni s snežnimi padavinami večje kot v Tolminu.

Tako kot drugod po Sloveniji je bila doslej najbolj snežna zima leta 1952, ko je februarja padlo toliko snega, da so morali v snegu kopati rove, da so lahko prišli do hleva ali sosedove hiše. Snežna odeja je bila ponekod v zametih visoka skoraj tri metre.

Pomladi so kratke, tako da je prehod zime v poletje sorazmerno hiter. Na podnebne razmere vpliva predvsem relief. Razlika med podnebjem v dolini in v okoliških hribih se kaže z bolj meglenimi dolinami ter z večjo vlažnostjo in nekoliko nižjimi temperaturami v višinah. V času hladnih jesenskih dni in v času večjih jesenskih padavin prihaja večkrat do požleda. O tem lahko preberemo tudi v osnovnošolski kroniki, da je »3. 1. 1997 ponoči padal ledeni dež in v led ujel in vklenil veje in drevesa. Sneg je nato prekril ledeno skorjo.« Neredko so predvsem v poletnem času značilne popoldanske plohe, pa tudi nevihte s točo. V Gorenji Trebuši je 24. 7. 1981 odkrivalo strehe na domačiji Skok, drugje pa je strehe poškodovalo. Drugo večje neurje je bilo tudi 22. 7. 1987, ko je bilo v naselju poškodovanih 30 hiš in številni avtomobili. Uničen naj bi bil tudi celoten pridelek.

Vodovje

V poglavju o reliefu je na kratko označen pomen tekočih voda, predvsem obeh večjih pritokov Idrijce to je Trebušice in Hotenjke. Bogastvo tekočih voda je vidno na vsakem koraku. Gosto vodno omrežje je posledica nepropustnih vložkov triasnega dolomita in nekarbonatnega površja, ki dajejo osnovo za površinsko tekoče vode. Reki Idrijci se z leve priključi pritok Trebušica, v katero pa se le nekaj deset metrov pred izlivom steka njen desni pritok Hotenjka. Prav zaradi bližine teh izlivov rek ene v drugo je ta del porečja dobil ime Sovodenj.

Trebušica

Reka Trebušica, največji pritok Idrijce, je dolga 16,45 km. Dolžina vseh njenih pritokov pa je 90,05 km. Celotno rečje Trebušice meri 106,05 km. Izvira pod Bukovim vrhom, na nadmorski višini 1125 m, in se izliva v Idrijco na višini 183 m. Struga je v večjem delu toka ozka in zajedena v sotesko, nad katero je 200 do 800 m strmih in prepadnih sten. Zaradi velikega in neenakomernega strmca teče voda v skočnikih in brzicah ter zastaja v velikih, globokih tolmunih. Trebušica ima hudourniški odtočni režim, saj se ob velikih nalivih v strugi zbere ogromna količina vode, ki pa ob prenehanju dežja kmalu upade. Njeno čisto vodo in bogato vodno favno že nekaj let izkorišča tamkajšnja ribogojnica. Poleg žveplenega izvira, ki je blizu struge, je v hidrološkem smislu posebnost tudi sotočje Trebušice z Idrijco, saj se zaradi posebnih reliefnih razmer izliva skoraj proti toku Idrijce pod kotom 180o.

Hotenjka

Hotenjka, desni pritok Trebušice, izvira pod Oblakovim vrhom, na nadmorski višini 728 m, in se izliva v Trebušico v Dolenji Trebuši, na nadmorski višini 189 m. Dolina Hotenje se je izoblikovala ob močnem idrijskem prelomu v dinarski smeri severovzhod-jugovzhod. Spada med tipične manjše vodotoke predalpskega hribovja in je zelo dobro ohranjen kljub večji poseljenosti v dolini. Odlikuje se po slikovitem toku, čisti vodi in bogati favni.

Idrijca

Idrijca izvira v območju Idrijskega hribovja pod Mrzlo Rupo, na nadmorski višini 880 m in se pri Mosti na Soči izliva v Sočo na višini 150 m. Njeno porečje meri 456,3 km2. Povprečni pretok vode v Idrijci nekoliko pred izlivom Trebušice, na nadmorski višini 180 m, znaša 21,0 m3/s, za izlivom Trebušce, na nadmorski višini 178 m, pa je 24,6 m3/s. Poseben – protitočni izliv Trebušice pripomore k obsežnejšim poplavam, kot jih že sicer občasno doživlja to sotočje. Idrijca je ena naših najtoplejših rek (19-22 o C) in pomeni za domačine, pa tudi za obiskovalce od drugod, v poletnem času prijetno osvežitev. Na akumulacijah prodnih nanosov se namreč poleti zbere veliko kopalcev. Kakor se poleti hitro segreje, se pozimi hitro ohladi in v trajnejših obdobjih mraza tudi ponekod zamrzne. Po pripovedovanju domačinov so v takih zimah tovorili čez reko celo s konji. V desetletju, odkar so v Idriji prenehali z rudarjenjem in odlaganjem jalovine na bregovih Idrijce, je opazno zmanjšana prodonosnost reke. Temu se pridružuje tudi vedno manjša povprečna količina padavin, ki bi ustvarjala ustrezne pogoje za poplavljanje oz. za prenašanje ustreznih količin proda po dolini navzdol. Kljub tem ugotovitvam velja, da imajo vsi ti vodotoki hudourniški značaj. V dolgotrajnejšem deževju hitro narastejo in zaradi velikega odtočnega količnika poplavljajo.

Ena najbolj katastrofalnih je bila leta 1926, ko je narasla voda odnesla vse mostove ter opustošila mline in žage. Most čez Idrijco pri Dolenji Trebuši je bil kasneje še petkrat razrušen in obnovljen. Vzrok za poplave je ob že omenjenih velikih količinah padavin tudi dviganje rečne struge, ki ga je povzročala jalovina iz rudnika. Prav v Dolenji Trebuši pa se pogosto zgodi, da narasle vode Hotenjke in Trebušice s pritoki zaprejo pot Idrijci, ki nato vzvodno poplavi celotno območje. Opaziti je celo, da Idrijca v tem primeru miruje oz. teče proti toku. Poplave so kratke, a intenzivne. Ena takih je bila tudi 28. 1. 1979. Narasla Idrijca je zaprla magistralno cesto med Slapom in Dolenjo Trebušo. Tega dne je voda zalila tudi nekaj hlevov z živino, ki so jo morali odpeljati na varno. Tudi sredi leta 1990 je v začetku septembra več dni deževalo. Hotenjka je močno narasla. Poškodovan je bil most ob šoli in približno 30 m ceste v Hotenji. Pred šolo je voda naplavila mivko in smeti. Tudi Idrijca je ponekod prestopila bregove in zalila kletne prostore najbližjih hiš. Poleg poplav predstavlja precejšen problem onesnaženost Idrijce. Na vodomerni postaji Hotešk, od Dolenje Trebuše oddaljeni 6 km nizvodno proti Mostu na Soči, je voda po fizikalno-kemični analizi spadala v 2. do 3. kakovostni razred, po bakteriološki analizi v 2. do 3. razred, po biološki kakovosti pa v 2. razred, skupna ocena je bila med 2. in 3. stopnjo. Ker v zaledju, v gornjem porečju, nimamo večjega intenzivnega kmetijstva, lahko onesnaženost pripišemo slabo delujoči čistilni napravi v Cerknem in odprtemu izpustu kanalizacije mesta Idrija v samo reko.

V preteklosti je bilo na pritokih Idrijce v Stopniku (v Potoku, Na Malnu, Na Kurniku, v Plejnškarski Grapi, pri Skvarču, pri Korenu, pri Bucku, v Kovačevi Grapi, V Bajti, pri Gašperju, Na Logu, Za Robom) precej mlinov in žaga, ki so delali za vasi na Šentviški planoti. Vodni mlini in žage so v glavnem opuščeni.