Avtor: Radovan Lipušček, profesor geografije in sociologije Tolminskega punta 3 Tolmin Gimnazija Tolmin Dijaška 12b, radovan.lipuscek@guest.arnes.si

Poselitev glede na relief 

Z analizo nadmorske višine posameznih domačij, ki je opravil Radovan Lipušček na podlagi anket na Alpskih mladinskih raziskovalnih taborih v Dolenji Trebuši od 1996-1998, objavljeni v TREBUŠKEM ZBORNIKU, Tolminski muzej, Tolmin 2003, je ugotovljeno, da se naselje Dolenja Trebuša razteza med 180 (V Kleti) in 870 m nad morjem (Zgornji Krničnik). Naselji Stopnik in Gorenja Trebuša v raziskavo nista bili vključeni. Vsa tri naselja spadajo v tip razloženih naselij, saj nimata večjega strnjenega jedra. Sestavljajo ju posamezni zaselki ob cerkvah Sv. Jakob v Dolenji in Sv. Frančišek v Gorenji Trebuši, v sotočju ter domačije v dolinah in na pobočjih oz. terasah. Še najbolj strnjena zazidava je nastala v Dolenji Trebuši po potresu leta 1976 v območju nekdanjih vojašnic iz prve svetovne vojne. Od vseh, v analizi obdelanih 163 domov, jih je 67 ali 41 % v pasu nadmorske višine od 201 do 300 m, sledi pas do 200 m s 26 %, na tretjem mestu je višinski pas od 301 do 400 m z 11 % domov in nato ostali pasovi od 400 do 900 m z 9 do 2 % domov. Drugačna podoba nam pokaže sprememba namembnosti domov. Razdelili smo jih v naslednje kategorije: prazni, poseljeni, spremenjeni v vikende, javni objekt in tiste, za katere nismo dobili podatka o njihovi funkciji. Najbolj nas je zanimalo stanje stalno naseljenih domov. Ugotovljeno je bilo, da je od vseh domov poseljenih 81 ali 49 %, praznih je 31 %, v vikende je spremenjenih 11 %, 3 % je javnih objektov, občasno sta poseljena 2 % (sezonsko - poleti), nobenega podatka nismo dobili za 4 % domov. Najbolj intenzivne spremembe so bile v območju močnejše poselitve do nadmorske višine 400 m. Spremembe v višjih nadmorskih višinah pa so take, da se je zgornja meja poselitve znižala na 718 m. Največ hiš se je izpraznilo v pasu med 300 in 400 m nad morjem. Tu je bilo tudi največ domov spremenjenih v vikende. Razlike v poselitvi so vezane na reliefne pogoje. Najugodneše bivanje je ponujala dolina Hotenje, zato poselitev sega najviše. Domovi so večinoma postavljeni v strma pobočja; to je narekovalo izgradnjo svojstvenega tipa hiše, t. i. doma v nadstropju. Zanj je značilno, da je v večini hiš gospodarski prostor pod bivalnim. To je idrijski tip hiše. Domovi so grajeni iz kamna. Strme strehe so bile sprva pokrite s slamo, kasneje pa so uporabili druge kritine, predvsem opečnate. Sestavni del vsakega doma sta tudi hlev in kozolec. Ob hiši je običajno kozolec, ki so ga marsikje spremenili v hlev, ki je imel pod slemenom urejen prostor za seno, spodnjega pa so uredili za spravljanje kmečkega orodja. Večina novogradenj je sodobnih oblik, pri njih je gospodarsko poslopje ločeno od stanovanjskega. V Francesejskem katastru so vpisane domačije, ki so bile v Trebuši že leta 1822. Te so: Terni, Uplasu, Uhusteh, Uplazah, Strojer, Na robu, Ubajt, Na rovniz, Podskalo, Uzeniz, Uruth, Upperhodenzah, Ukoshu, Naskerbin, Koziz, Na berdi, Tadolein, Sarobam, Perquale, Perlapene, Pod Kukam, Pod Krogam, Urobeh, Urobu, Podgre, Ulipi, Nikam, Upotozi, Uhotein, Ugrapi, Podzhelam, Openaz, Opstati, Ujeleinz, Ugribi, Pezhac, Satreham, Na Klnsch, Na grizhu, Mlinsche. V seznamu je večina takih, ki jih še danes z lahkoto prepoznamo in se niso spreminjala. V katastrski mapi iz 1888. leta se pojavijo že nova imena: Pečan, Zadrepar, U karaten, Na strežnici, U Gačenci, Kosič, Za Gačnikom, Serženta pri Ilcu, Mrak, Oblak, U Grivi. Zaradi obsežnega območja vasi je prebivalstvo poimenovalo posamezne dele: Hotenja, Trebuša, Husti, Janov Vrh, Za Robom, Kozijska Grapa, Krničnik, Na Griču, Plešarski Vrh (Na Plešah), Riževci (Pri Riževcih), Šebreljski Vrh in Utrski Vrh (Na Utrah) idr. V naseljih so ljudje svoje domove poimenovali po krajevnih značilnostih (lokacija na griču, na ravnici, v travniku … ), po priimkih (Pavšič, Jereb …) ali pa so bila prinesena od drugod (Podkorita, Smodin …). Nekdanje središče vasi v Trebuši je predstavljala cerkev. Gostilna, šola, trgovina in žaga so bile ob cestah, ki so vodile k cerkvi. Vse ostalo življenje je bilo skrito v območju dolin Idrijce, Trebušice in Hotenje. Po potresu 1976. leta pa je središče vasi Dolenja Trebuša postalo območje na sotočju rek, na temeljih nekdanjih vojašnic v Travniku. Takrat je bil zgrajen večnamenski objekt z dvorano za kulturne prireditve, šolo, vrtcem in tovarniško kuhinjo. Objekt obnovljenih vojašnic je postal tovarna igrač. Zgrajeni so bili še gasilski dom in več montažnih hiš. Drugod se podoba vasi ni spremenila, saj so domačini domove obnovili ali jih celo na novo zgradili.

Poselitveni trendi

Preden si bomo ogledali podatke iz raziskave, je potrebno povedati, da pri poselitvi ločimo obdobje do druge svetovne vojne in obdobje po njej. To zadnje pa še do potresa 1976 in po njem. V povojnem obdobju je v Sloveniji in takratni Jugoslaviji potekala intenzivna industrializacija in z njo deagrarizacija, ki je zajela tudi območje Trebuše. Stanje pred potresom nam kažejo naslednji statistični podatki. Gibanje števila stanovanjskih hiš v mikroregijah (krajevnih uradih) občine Tolmin (1961-1974). Podatki so za Trebušo.

V letu 1986 je kot strokovna podlaga za dolgoročni plan občine 1986-2000 nastala naloga z naslovom PREDLOG NASELBINSKEGA OMREŽJA (MODEL POSELITVE) OBČINE TOLMIN. V nalogi je avtor, Peter Velikonja obdelal demografijo tedanje občine Tolmin po naseljih po podatkih takrat zadnjega popisa 1981. Študija predstavlja tudi izhodišče tudi za demografsko in poselitveno sliko trebuške mikroregije, v katero spadajo naselja Dolenja in Gorenja Trebuša ter Stopnik. Nazadovanje števila prebivalstva je zaznati v celotnem območju. Gorenja Trebuša je bila že sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v skupini naselij, ki so v obdobju med 1948 in 1981 doživela demografski zlom. Uvrščena je bila med naselja, ki naj bi se do leta 2000 popolnoma izpraznila. Stopnik naj bi tega leta imel le do 30 prebivalcev. Če bi se trendi padanja prebivalstva iz obdobja 1961-1979 nadaljevali, bi v gravitacijskem zaledju Dolenje Trebuše doživeli močan upad prebivalstva. K sreči se je prav v začetku osemdesetih let ta trend začel umirjati, zastajati ali celo rasti. Temu je bilo potrebno prilagoditi tudi načrtovanje razvoja. Dejavnostna razvrstitev naselij kaže na največjo zastopanost industrije in obrti, čeprav bi pričakovali v ospredju kmetijstvo.

Uvrstitev Gorenje in Dolenje Trebuše po velikosti v nekdanji tolminski občini ob posameznih popisih

Rang	Nadmorska višina naselij	1869	1948	1981
1.	Dolenja Trebuša - 195 m	5. mesto	4. mesto	ni med 10
2.	Gorenja Trebuša - 444 m	8. mesto	5. mesto	ni med 10

Tudi iz gornjih podatkov je videti drastičen upad pomena obeh naselij zlasti v povojnem obdobju. Obe sta ob popisu 1981 izpadli iz skupine desetih največjih naselij v Zgornjem Posočju. Za nazadovanje Gorenje Trebuše so med družbenogeografskimi elementi krivi tudi visoka nadmorska višina, slabši klimatski pogoji, večji nakloni površja, pomanjkanje vode v kraškem površju idr.Vsa tri naselja so razložene vasi, čeprav se večina prebivalcev že dolgo ne ukvarja več izključno s kmetijstvom, ki je zahtevalo prostor in razpršeno poselitev. Po preglednici oskrbnih dejavnosti naselij imata obe naselji (Dolenja in Gorenja Trebuša) sedež krajevne skupnosti, splošno trgovino, eno oz. več storitvenih obrti in kulturni dom. Dolenja Trebuša ima še podružnično osnovno šolo. Tako je bila uvrščena na 6. in Gorenja Trebuša na 4. mesto med naselji v Zgornjem Posočju. Dolenja Trebuša je umeščena v tip soseskinih središč I. stopnje, Gorenja Trebuša pa med pomožna središča. Stopnik velja kot naselje v vplivnem območju Dolenje Trebuše. Zaradi industrijskega obrata je Dolenja Trebuša uvrščena med kraje, ki pritegujejo delovno silo od drugod. Na to regijo ima še vedno močan vpliv zaposlitev v cerkljanski regiji, ki ima veliko delovnih mest in majhno zaposlitveno zaledje v mikroregiji. Dolenja Trebuša je prevladujoči zaposlitveni center le za območje Stopnika. Velike so tudi migracije na Most na Soči zaradi šolanja, saj se otroci od 5. razreda dalje vozijo tja v šolo. Prevladujoče gravitacijsko območje za oskrbne dejavnosti so za območje trebuške mikroregije Cerkno in Tolmin. Prevladujoči gravitacijski vplivi po nivojih so naslednji: - za nivo pomožnega središča (Gorenja Trebuša) je to lastna KS, - za nivo II. soseskinega središča (Dolenja Trebuša ) je to lastna KS (obe naselji).

Stanovanjski standard

Tabela 1: Stanovanjski standard po popisu leta 1981

Krajevna skupnost	Število stanovanj 1971	Število stanovanj 1981	Čas izgradnje 1981 - 1985	Povečanje / zmanjšanje števila	Delež
Dolenja Trebuša	137	138	+2	+1	102 %
Gorenja Trebuša	85	80	+4	-1	99 %

Ob tem je bilo po popisu leta 1971 število stanovalcev na stanovanje 2,9, leta 1981 pa 2,8. Naselja lahko glede na razvoj stanovanjske gradnje razvrstimo v tri tipe: a) razvojna območja, indeks nad 110, b) stagnantna območja, indeks 100 –110 (Dolenja Trebuša), c) območja praznjenja, indeks pod 100 (Gorenja Trebuša). Od 235 stanovanj je bilo leta 1981 v trebuški mikroregiji 202 naseljeni in 33 nenaseljenih.

Tabela 2: Starost stanovanj v mikroregiji je naslednja:

Starostni razred (v letih)	do 8	9 - 13	14 - 23	24 - 37	38 - 65	nad 65	Skupaj
Število stanovanj	23	20	19	16	22	107	235

Iz tabele je razvidno, da ima Dolenja Trebuša v primerjavi z ostalimi naselji istega ranga najslabši starostni standard stanovanj, z indeksom 465,8 (razmerje starosti hiš do 13 let – nova stanovanja in starosti hiš nad 65 let – stara stanovanja). Vzrok temu, da se hiše niso obnavljale in gradile na novo, je v omejitvi gradnje zaradi predvidene akumulacije. Po popisu leta 1981 je nad 10 stanovanj za počitek bilo tako v Gorenji (15) kot tudi v Dolenji Trebuši (20). To lahko poveča absorbcijsko moč teh naselij. Za to, da se je naselje Dolenja Trebuša ohranilo, je bilo pomembno več dejstev:  - odločitev, da se gigantska HE Kuk ni gradila, - zadrževanje industrijskega obrata v naselju, - povečana podjetnost posameznikov po spremembi družbenega sistema po osamosvojitvi Slovenije, - ohranjanje in celo povečanje družbenega standarda (vrtec, šola, gasilski dom, športni objekti, kulturna dvorana) in ne nazadnje - kulturno delovanje tamkajšnjega kulturnega društva.

Upravna pripadnost

Župnija v Dolenji Trebuši je bila prvič omenjena leta 1823. Skoraj sto let, to je do 31. 12. 1923 je opravljala vse upravne funkcije: vodila knjigo rojstev, porok in smrti. Za Utrski Vrh je to opravljala župnija v Šebreljah. Od 1. 1. 1924 do 8. 9. 1943 je Trebuša spadala v bivšo italijansko občino Most na Soči (St. Lucia). Od 9. 9. 1943 pa so podatki spet vpisani v knjigo rojstev in smrti v Dolenji Trebuši. Bivši okrajni narodnoosvobodilni odbor (NOO) Tolmin in deloma bivši NOO Idrija sta tukaj delovala od 1. 1. 1946 do 15. 9. 1947. Krajevni ljudski odbor (KLO) je v Dolenji Trebuši deloval od 16. 9. 1947 pa do 31. 5. 1952. Utrski Vrh pa je spadal pod KLO Šebrelje. Leta 1951 se je formiral Občinski ljudski odbor, ki je pripadal okraju Tolmin. Namesto leta 1957 ukinjenega Občinskega ljudskega odbora je bil ustanovljen Krajevni urad Dolenja Trebuša, ki je bil ukinjen 31. 1. 1967. Od takrat pa do danes izvaja to funkcijo Krajevni urad Most na Soči. Krajevna skupnost je bila ustanovljena 1970. leta. V tem času je Trebuša upravno spadala: - najprej v glavno občino Šentviška Gora (1814-1850), - od 1850 do 1853 v občino Šentviška Gora, - od 1853 do 1884 v občino Prapetno Brdo, - od 1884 do 1928 v občino Šentviška Gora, - od 1928 do 1945 v občino Sv. Lucija (danes Most na Soči), - od 1952 do 1955 je bila samostojna občina, del pa je bil v idrijski občini, - od leta 1955 je v občini Tolmin.

Prebivalstvo

 Gibanje števila prebivalcev Gibanje števila prebivalstva v preteklosti je bilo močno odvisno od odnosa politike do načrtovane gradnje hidroelektrarne in s tem v zvezi potopitve dolin ter od možnosti zaposlovanja v kraju.

Iz gornjega grafa je razviden stalen upad prebivalstva v primerjavi s prvim letom popisa leta 1868. Trend gibanja prebivalstva je bil do leta 1978 stalno navzdol. Od tega leta dalje je število prebivalcev začelo stagnirati. Pojem ožje Trebuško označuje območje naselji Stopnik in Dolenja Trebuša, širše Trebuško pa vključuje tudi Gorenjo Trebušo. Najbolj stabilno je bilo prebivalstvo v Stopniku, najhuje pa je depopulacija zajela Gorenjo Trebušo. Razlogi za tako osipanje prebivalstva so v nadmorski višini, prometni oddaljenosti in majhnem vlaganju države v infrastrukturo.

Starostna struktura prebivalstva

Bolj kot število prebivalcev, je vedno bolj neugodna njihova starostna struktura. Ta se sicer v zadnjih dvajsetih letih ni veliko spreminjala, je pa bila stalno ovira bolj pogumnemu načrtovanju razvoja. Ta pokazatelj je tudi po umiritvi padanja števila prebivalcev ob zadnjem štetju vedno bolj v škodo mladega prebivalstva, starega do 15 let.

Izobrazbena struktura prebivalstva

Prebivalstvo pretežno kmečkega okolja v preteklosti ni bilo stimulirano za to, da bi mladi dosegli čim višjo izobrazbo. Razmere so se spremenile in med mladimi se je povečala kategorija z dokončano poklicno in srednjo šolo, precej pa jih je zaključilo tudi univerzitetni študij.

Migracije prebivalstva

Zaradi težkih pogojev za življenje na kmetijah, slabega zaslužka v domačem kraju in tudi pomanjkanja ustreznih delovnih mest je za to območje še vedno značilno odseljevanje. Takoj po prvi svetovni, še bolj pa po zadnji svetovni vojni so se cele družine preselile v Apače, na Kočevsko in v Stično. V drugi polovici preteklega stoletja pa v okolico Tolmina, zlasti v Volče, na Postajo in na Slap ob Idrijci.

Zaposlitvene možnosti

Pred prvo svetovno vojno so bile zaposlitvene možnosti v kraju minimalne oziroma jih ni bilo. Tudi zato so se posamezniki odpravljali rudarit v Idrijo ali na sezonsko delo v gozdove na Štajerskem, v Bosni ali celo v Romuniji. Pred drugo svetovno vojno so italijanski oblastniki zaposlovali domačine pri gradnji cest, pri poskusih rudarjenja in pri gradnji raznih drugih objektov. Gospodinje pa so iskale dodaten zaslužek s šivanjem in klekljanjem. Pred prvimi poskusi v industriji so bili domačini zaposleni na železnici, na pošti, v trgovini in gostinstvu ter nekaterih državnih institucijah. V začetni fazi razvoja industrije po drugi svetovni vojni so se predvsem moški zaposlovali v tovarni cementa v Anhovem, ženske pa v Tolminu. Vožnja na delo in nazaj je tem dnevnim migrantom vzela veliko časa, zlasti tistim, ki so morali peš do avtobusa. V zimskem času so vstajali tudi ob drugi uri zjutraj, da so lahko pravočasno prišli na delo. V zadnjem obdobju, po zaprtju rudnika živega srebra v Idriji in razvoju tamkajšnje industrije, pa sta postala zaposlitvena centra Cerkno in industrijska cona v Spodnji Idriji. Na zaustavitev izseljevanja in na dnevno gibanje prebivalstva sta vplivala ustanovitev manjšega industrijskega obrata v kraju samem in razvoj podjetništva. Namesto odhajanja delovne sile drugam je kraj postal privlačen tudi za zaposlovanje od drugod. Tako se je v letu 2003 približno 40 % delavcev vozilo na delo v Dolenjo Trebušo. Sem so prihajali iz Idrije, Cerkna, z Volarij, s Kneže, iz Tolmina, Grahovega in Zatolmina. Tudi sami Trebušani so si po sprostitvi podjetništva omislili delo doma.

Gospodarstvo in kmetijstvo

Skromne možnosti, ki jih ponuja okolje (malo ravnih površin, strmina, plitka prst), so vseskozi dajale le malo možnosti za uveljavljanje dohodkovno zanimivih oblik kmetovanja. Večina kmetij je bila samooskrbnega tipa, z intenzivnim ročnim in polikulturnim poljedelstvom in hlevsko živinorejo, ki sta omogočala skromno preživetje. Skromnim naravnim pogojem so se pridružili še neugodni družbenogeografski dejavniki, kot so velika parcelna razdrobljenost, majhnost kmetij, oddaljenost trga za prodajo kmetijskih pridelkov in ostarelo prebivalstvo. Iz teh razlogov so opustele prve kmetije že pred prvo vojno. Med prvo in drugo svetovno vojno so propadale kmetije tudi zaradi konkurence italijanskega tržišča in večje možnosti zaposlovanja domačinov v neagrarnih dejavnostih. Deagrarizacija se je zlasti razmahnila po drugi svetovni vojni. Po tej vojni so nekateri kmetje iz tolminskih vasi uredili planine s sirarnami tudi na opuščenih kmetij. V drugi polovici preteklega stoletja si je večina mladega prebivalstva poiskala zaposlitev v neagrarnih dejavnostih in je bil pridelek na kmetiji samo dopolnilo dohodku, ki so ga zaslužili drugje. Ti polkmetje gojijo na skromnih obdelovalnih površinah predvsem koruzo, krompir, fižol, vrtnine, ob hišah imajo domače sadno drevje - jablane in hruške. Na vrtovih pa sejejo vse tisto, kar potrebujejo za lastno prehrano. Skromna zemlja in skromne površine, ki ne dopuščajo večje specializacije pri kmetijskih kulturah, so razlog za polikulturno obliko poljedelstva in kmetijstva nasploh. Poleg zgoraj navedenih pomanjkljivosti v kmetijstvu sta se po prvi svetovni vojni po njivah, vse od Želina do Trebuše, razrasla plevel in trava, imenovana ''poljka''. To je zlasti vplivalo na pomanjkanje sena in krme za živino. V preteklosti, pa tudi v današnjem času je še v ospredju govedoreja. Način reje je hlevski, šele v zadnjem obdobju se vedno bolj uveljavlja paša. To je glede na načine vzreje v preteklosti precejšen napredek, vendar premajhen glede na to, da bi lahko več pridelali na lažji način. Če pa upoštevamo, da brežine, na katerih se pase govedo, ne prenesejo teže govedi saj se pri tem uničujejo travniki, je tudi tolikšno število že preveliko. Tam, kjer so nekoliko ugodnejše površine za pašnike in travnike, s katerih je možno dobiti dovolj krme, redijo govejo živino za pridobivanje mleka in manj za pridelavo mesa. Zaradi pomanjkanja delovne sile, neurejenega odkupa mleka in že omenjenih naravnih pogojev se vedno bolj usmerjajo v mesno govedorejo. Kljub temu prireja govedi vedno bolj nazaduje saj se je delež govedi znižal skoraj za polovico. Zmanjšalo se je tudi število perutnine, vendar je opazna razlika v strukturi, saj posamezniki redijo tudi purane in gosi. Upad reje gre pripisati predvsem zmanjšanju števila kmečkih gospodinjstev, saj je bila v preteklosti reja kokoši sestavni del pridelave mesa na kmetiji. Potem ko je bila reja ovac in koza že skoraj popolnoma opuščena, so se je nekateri posamezniki ponovno oprijeli, zato se je povečal delež reje drobnice. Viden je tudi napredek v iskanju drugih možnosti, kot so reja zkuncev, polžev in divjadi (damjaki in mufloni). Večinoma redijo živino za lastne potrebe. Tisti pa, ki produkte oddajajo, jih oddajajo v bližnje predelovalne obrate. Tudi reja polžev, kuncev je namenjena prodaji na trgu. Ljudje si pomagajo pri pridobivanju višjega dohodka tudi s prodajo lesa kljub temu, da je večina gozdov težko dostopnih in so gozdne poti slabo izkoriščene. Les je slabše kakovosti, njegova predelava omejena, zato tudi ne prinaša velikega dobička. Veliko škode je doživelo gozdarstvo v času med obema svetovnima vojnama, ko so gozdove neusmiljeno trebile italijanske gozdarske in lesne družbe. Da bi zmanjšali stroške prevoza, so les plavili tudi po Hotenjki in Trebušici ter ga na sotočju Hotenjke in Trebušice ob grabljah vlekli iz vode. Na vodo je vezana tudi ribogojnica, znana daleč naokoli. Ob nekaterih hišah raste trta vrste ''klinta'' ali ''katanja''. V prisojnih legah svoj čas na latnikih nekateri pridelali po več hektolitrov vina katanje. V preteklosti so se ljudje ukvarjali tudi z nabiranjem zdravilnih zelišč, zlasti lubja smreke, rastoče po osojnih pobočjih grap, v Šebreljskem vrhu pa gozdnih sadežev, borovnic, gob in malin.

Energetika - poskusi rudarjenja

Geološko je bilo to območje dobro raziskano, saj so strokovnjaki idrijskega rudnika živega srebra iskali dodatne možnosti rudarjenja. Prav tako so v letih 1923 do 1925 začeli Italijani poskusno kopati premog v dolini Hotenje, ob cesti na Oblakov vrh. Izkopali so dva jaška, potem so delo opustili, ker so bile zaloge majhne in izkop ni bil ekonomsko opravičljiv.

Pridobivanje električne energije

Območje ni le potrošnik energije, ampak tudi izvoznik. Z razvojem tehnologije izgradnje malih HE sta Trebušica in Hotenjka postali tudi energetsko pomembni rečici. Na prvi so zgrajene štiri male HE (prva je bila zgrajena leta 1985 v sklopu projekta 10 malih hidroelektrarn v Sloveniji), na drugi pa ena. Na Trebušici so zgradili HE Jelenk, HE Bratuž, HE Soške in HE Pirih, na Hotenjki pa HE Kazon. Na pritokih Idrijce je v Stopniku narejena HE Malni.

Obrt

Pred vojno je bilo v Trebuši veliko obrtnih delavnic. Največ je bilo krojačev - "žnidarjev" in čevljarjev - "šoštarjev". Med drugo svetovno vojno je bilo tudi veliko drugih delavnic, ki so na Trnovski planoti z izdelki oskrbovale partizanske enote IX. korpusa. Poleg omenjenih so bile pomembne še kovačije in mehanične delavnice. Od storitvenih obrti je bilo predvsem ob pomembnejših poteh največ gostiln. Od teh je ostala danes le ena v Dolenji Trebuši, ena v Krtovščah in ena v Gorenji Trebuši in bife v Stopniku. Danes je v vaseh elektromehanična delavnica, obrtne delavnica za izdelavo turbine za male hidroelektrarne, stroje in naprave, ki jih ni mogoče serijsko izdelovati in kupiti. V naseljih so še obrtniki, ki se ukvarjajo s polaganjem parketa, z lesnim strugarstvom in avtokleparstvom.

Industrija

Glažuta, obrat za izdelavo stekla, je bil prvi industrijski obrat v teh krajih. Ker je pri proizvodnji stekla potrebno veliko energije, sta bila osrednja lokacijska dejavnika steklarne predvsem tukajšnji gozd in nahajališče kremena. V bivši italijanski vojašnici so leta 1977 odprli tovarno igrač Ciciban. To je bil sprva le obrat delovne organizacije Ciciban iz Mirna, kasneje pa se je razvil v samostojnejšo enoto. Ta obrat je bil takrat drugi industrijski obrat v tolminski občini, ki je bil ustanovljen zunaj večjega središča in je imel nalogo preprečiti odseljevanje. V njem zaposleni, predvsem ženske, ki se niso mogle zaposliti drugod, so v začetku osemdesetih let, v več kot 80 programih izdelovale lesene igrače in miniaturno pohištvo, predelali od 1000 do 1800 m3 lesa. Proizvodnja je rasla vse do leta 1987, čeprav so zmanjšali število zaposlenih. To je bilo možno zaradi uvedbe boljše tehnologije. V tovarni se niso zaposlovali le delavci iz KS Dolenja Trebuša, ampak tudi iz Tolmina (4), s Slapa ob Idrijci (4), iz Bače pri Modreju (1) in z Idrije pri Bači (2). Zaradi sprememb na tržišču in težav v matičnem podjetju je delo v tovarni po dvanajstih letih zamrlo. Potem ko so bili prostori sprva prazni, jih je od maja 1991 s svojimi programi zapolnilo podjetje Metalflex iz Tolmina. Proizvodnja njihovega programa je prenehala 15. 7. 1996. Od jeseni 1996 je v teh prostorih obrat "EMOK sedežno pohištvo". Proizvajajo sedežne garniture in mize iz masivnega hrastovega lesa. S prodajo v Sloveniji so pričeli že leta 1997 in kmalu so se uveljavili kot vodilni proizvajalec tovrstnega pohištva. Veliko vlagajo v tehnološko posodobitev proizvodnje, v ekološko neoporečne proizvodne procese, v izgradnjo sušilnic za les in v interno infrastrukturo.

Promet

Zlasti lega Dolenje Trebuše, ki je nastala na stičišču treh dolin, je omogočala povezovanje z različnimi območji zahodne Slovenije. Osnovna cestna povezava poteka po glavni cesti II. reda Tolmin–Idrija, imenovani Keltika, dograjena je bila konec 19. stoletja, in sicer do Cerknega. Na njej so pri domačiji Pri Jerebu, kjer je bila nekoč celo mitnica, pobirali cestno pristojbino. Čeprav je to edina cesta, ki povezuje mejni prehod Robič z Ljubljano, je ponekod tako ozka in zavita, da se dve večji vozili ne moreta normalno srečati. To je ves čas predstavljalo tudi oviro za večji razmah avtoprevozništva. Prvi avtoprevozniki v vasi z lastnimi vozili so bili že pred drugo svetovno vojno, vendar se je zaradi nje in zaradi povojne družbene ureditve šele v zadnjih desetletjih razvilo prevozniško podjetje. Na tej cesti se je z dvigom standarda, razvojem osebnega prometa, migracijo in razvojem turizma zlasti ob vikendih promet močno zgostil. Večino sedanjega tovornega prometa je usmerjenega predvsem v prevoz gradbenega materiala iz Soške doline na Idrijsko in Cerkljansko.

Druga pomembnejša povezava je regionalna cesta iz Dolenje v Gorenjo Trebušo in naprej na Mrzlo Rupo in Čepovan. Makadamsko cesto je od 1916 do 1917 gradila avstrijska vlada z ujetimi ruskimi, srbskimi in madžarskimi ujetniki v t. i. delavskem bataljonu. Med obema vojnama so jo dokončali Italijani. Ti so v letu 1931 s pomočjo domačinov, ki so jih najeli za ta dela, zgradili tudi makadamsko cesto čez Oblakov vrh. Žal pa so se zaradi ekonomskih razlogov zmanjšale redne avtobusne zveze proti Tolminu in Idriji. V teh smereh pa so ostali delavski avtobusi. Ob sobotah, nedeljah in praznikih pa je tudi teh manj. Promet se je v zadnjih letih, po izgradnji dolinske ceste, ki povezuje Dolenjo in Gorenjo Trebušo, povečal tudi po dolini Trebušice. K temu prispevajo v poletnem času vikendaši, izletniki in drugi turisti, ki se odločijo za pot v Čepovan in naprej v Novo Gorico. Zadnja pridobitev v boljši prometni povezanosti je izgradnja kamnitega mostu čez Trebušico pri Kljukcu, ki je desetim domovom na levem bregu odprl pot v svet.

Zanimivost: V letih 1934 in 1935 so bile opravljene tudi meritve za gradnjo železnice. Italijanski investitorji se za to niso odločili. Zamisel je zamrla do leta 1947, ko so se zopet pričeli o tem pogovarjati, vendar je ostalo vse pri besedah in na papirju. Tako je prva železniška postaja na Postaji oddaljena od Dolenje Trebuše 10 km.

Trgovina

V vasi je bila ves čas trgovina z mešanim blagom, kjer so se domačini lahko oskrbeli z osnovnimi živili primarne ponudbe. Sveže meso, sadje in zelenjavo ter drugo trgovsko blago nabavljajo zlasti na Mostu na Soči, v Tolminu, Cerknem, Idriji ali še dlje. Z blagom srednjeročne oskrbe se oskrbujejo v Tolminu, Idriji pa tudi v Novi Gorici in Ljubljani. Nemalokrat so se posluževali tudi tega, da so naročili tistim, ki so prihajali za vikende domov, ali sosedom vikendašem, da so jim prinesli blago, ki so ga potrebovali.

Gostinska ponudba

Lokalnemu prebivalstvu in gostom je potrebna tudi gostinska ponudba. V vasi je okrepčevalnica Podkorito, katere lastniki se že tretjo generacijo ukvarjajo s to dejavnostjo. Gostilna je tik ob glavni cesti Tolmin–Idrija, pri odcepu ceste, ki preko mostu vodi naprej v Čepovan oz. na drugo stran čez Oblakov vrh v Spodnjo Idrijo. V Stopniku je v bližini odcepa ceste v vas Šebrelje bife Pervanja, po domače Pri Palirju, ki nudi gostom poleg pijače tudi domačo hrano. Gostinski obrati so še v Krtovščah in Gorenji Trebuši.

Turizem

Poleg ogleda naravne in kulturne dediščine lahko Trebušani ponudijo gostom tudi sprehode po sprehajalnih in kolesarskih poteh, prireditve, ribolov v Idrijci in dobro domačo hrano. O organiziranem turizmu pa kljub temu še ne moremo govoriti, saj v vaseh ni večjih prenočitvenih kapacitet. Dolenja Trebuša pa le ni brez domačih in tujih gostov. Okoliško domače prebivalstvo prihaja v poletnih mesecih in ob vikendih k topli Idrijci na kopanje, spomladi in jeseni pa v okoliške kraje na nedeljske izlete. Tuji gostje, ki se v kraju ustavijo za dalj časa, so v glavnem domači in tuji ribiči iz Italije, Francije in tudi iz prekooceanskih dežel. Da je ribištvo pomembna dejavnost, se kaže tudi v tem, da sta Trebušica in Hotenjka rezervirani kot gojitvena potoka. Na račun ribičev in zaradi večje atraktivnosti Soče se je začetni naval kajakašev iz Nemčije, Italije, Češkoslovaške in drugih držav sredi osemdesetih let ustavil. Če tega ne bi bilo, bi imeli kajakaši ravno pri Dolenji Trebuši kar nekaj lepih izstopov iz reke ali dostopov do nje. Pred leti se je Dolenja Trebuša uveljavljala tudi kot naselje, ki je zelo primerno za taborjenje. Taborniki so imeli na prostoru pred izlivom Hotenjke svoj tabor. Sem so prihajali taborniki iz Sežane, Kopra in Cerknice. Prostor za tabor je sedaj že pozidan. V poglavju o poselitvi je bil prikazan delež domov, ki so bili spremenjeni v sekundarna počitniška bivališča oz. vikende. Lastniki le-teh so: 1. izseljeni domačini oz. njihovi potomci, zlasti tisti, ki so se odselili v Novo Gorico in so nekdanje domačije spremenili v vikend hiše in 2. tujci, ki so od domačinov kupili nekdanje domove in jih spremenili v vikende. Največ počitniških hišic je predvsem v dolinah Hotenje in Trebušice, v poselitvenem pasu, saj se izogibajo stroškom izgradnje in vzdrževanja dovoznih poti.

Zdravstvo

Zaradi premajhnega števila prebivalstva se morajo krajani Dolenje Trebuše in Stopnika zatekati po zdravstveno pomoč na Most na Soči ali v Tolmin. Za najhujše težje bolezenske primere pa poskrbi bolnica v Šempetru pri Gorici. Tudi zobozdravstvene usluge opravljajo le na Mostu na Soči in v Tolminu. Po podatkih je v vasi dosti neaktivnega prebivalstva, zlasti ostarelih ljudi. Za le te skrbi patronažna služba z medicinsko sestro. Občasna je tudi oskrba, ki jo starejšim omogoča socialno skrbstvo.

Šolstvo

V spominu najstarejših Trebušanov je, da je bilo prvo šolsko poslopje zgrajeno v letu 1889. Prej so poučevali duhovniki v župnišču. Tudi potem, ko je bilo šolsko poslopje že zgrajeno, so v prvih letih, do prihoda prvega učitelja, učili duhovniki. Zaradi naraščajočega števila otrok je bila v Dolenji Trebuši že v šol. letu 1937/38 uvedena dvorazrednica. Med vojno so poučevali razredni učitelji, in sicer kar po hišah, kjer je bilo zaradi varnosti mogoče. Tudi po vojni se je pouk izvajal v več stavbah, zamenjali so se številni učitelji. Z zgraditvijo večnamenskega objekta pa so tudi učenci dobili nove prostore. Poleg tega pa so imeli še možnost tople prehrane v jedilnici sosednje tovarne. Število otrok je sprva zadoščalo za osemletko, od šestdesetih let dalje pa to število zadošča le za 4-razredni pouk. Podružnična šola s kombiniranim poukom, ki ga vodita dve učiteljici, vsaka po dva razreda v kombiniranih oddelkih, je oddelek matične šole Dušan Munih Most na Soči. Tja se tudi vozijo učenci od 5. do 8. razreda. Otroško varstvo je bilo sprva organizirano le v 3-tedenskih poletnih vrtcih. 8. februarja 1988 pa so odprli tudi stalni vrtec, katerega delovanje je bilo vse od izgradnje večnamenskega objekta odvisna od zadostnega število otrok.

Kultura

Prebivalci Dolenje Trebuše so daleč naokrog znani po različnih kulturnih prireditvah. Ljudje radi prihajajo na proslave, pevske revije, dramske predstave in ne nazadnje na plesne prireditve. To je že tradicija kraja in čudno je, če je kak praznik "neproslavljen". Najbolj živahno je vsako leto ob 25. juliju, ko praznujejo vaški cerkveni praznik, imenovan sv. Jakob. Potem ko so v nekem obdobju običaji nekoliko zamrli, je zlasti v zadnjem času na ta dan zopet zelo živahno. Prvo prosvetno društvo z imenom "Bralno društvo Vodnica" so v ustanovili 1912. leta. Še istega leta so člani začeli prirejati veselice in plese v gostilni Pod cerkvijo. Leta 1914 je dramska skupina že naštudirala prvo gledališko igro. Z dohodki od predstav so napravili lasten oder in nakupili precej knjig za krajevno knjižnico. Pri delu društva so sodelovali praktično vsi vaščani, ki so znali ceniti kulturno delo. Vojna vihra ni prizanesla ne Trebušanom ne njihovemu društvu. Takoj po vojni je kulturno življenje spet oživelo. Med najpomembnejšimi voditelji društva je bil v tem času ljudski prosvetni delavec Justin Kogoj, po katerem je društvo po drugi svetovni vojni prevzelo ime. Umrl je v taborišču Dachau. Po prvi vojni je v okrilju društva deloval mešani pevski zbor. Dramska skupina je v tem času naštudirala več iger. Prizadevno je bilo tudi delo na knjižničarskem področju. Ob nasilni razpustitvi društva od italijanskih oblasti so člani poskrili vse knjige, ki so po vojni dobile mesto na društvenih knjižnih policah. Tudi med NOB, zlasti pa po kapitulaciji Italije, je bilo prosvetno delo spet zelo živahno. Vrstili so se mitingi, ki jih je organiziralo domače društvo v sodelovanju z drugimi organizacijami. Že leta 1945 je društvo redno in normalno delovalo. Najmočneje ga je zastopal pevski zbor. Kmalu se je prebudila tudi dramska skupina. Po ustvarjalni krizi, ki je nastopila v letih od 1947 do 1954, je bil 26. december 1954 za kulturno življenje v Trebuši pomemben dan. Od takrat pa do danes deluje društvo neprekinjeno. Pevski zbori sodelujejo na vseh prireditvah, proslavah in komemoracijah, na občinskih revijah, na reviji "Primorska poje" in na pevskem taboru v Šentvidu. V okviru društva občasno deluje tudi več ansamblov. Z novo dvorano so bile dane možnosti, da je spet oživelo delo dramske skupine. Društvo vpeljuje mlade v svoje delovanje na različnih področjih in ni je proslave brez sodelovanja otrok in mladine. Pri delovanju društva ima že vsa leta po zadnji vojni največ zaslug Vladimir Jan. Iz Dolenje Trebuše je bil doma tudi Vlado Klemenčič, mladinski pisatelj in publicist.

Uporabljena literatura:

• 1. Obrekar, Erika, Geografska oznaka krajevne skupnosti Dolenja Trebuša, diplomska naloga, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Dolenja Trebuša,1988.
• 2. Geodetska uprava RS, Območna geodetska uprava Nova Gorica, izpostava Tolmin, 2003.
• 3. Zavod za gozdove Slovenije, območna enota Tolmin, Gozdnogospodarski načrt gospodarske enote Most na Soči 2001-2010, štev.: 01-06/01, Ljubljana, Tolmin, 2002.
• 4. Krajevni leksikon Slovenije, I, knjiga, zahodi del Slovenije, DZS, Ljubljana, 1968.
• 5. Kataster naravne in kulturne dediščine, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine, Nova Gorica.
• 6. Energetska izraba voda v občini Tolmin, razvojna naloga, Sob Tolmin, Zavod za razvoj in plan 1987.
• 7. Bernot, dr.France, Klima Zgornjega Posočja, Zgornje Posočje, Zbornik 10.zborovanja slovenskih geografov Tolmin-Bovec, GDS,1975.
• 8. Rutar Simon, Zgodovina Tolminskega, Hilarijanska tiskarna,Gorica, 1882.
• 9. Melik Anton, Slovenija I-geografski opis, Slovenska matica, Ljubljana, 1963.
• 10. Melik Anton, Slovenski alpski svet, Slov. matica,Ljubljana, 1954.
• 11. Melik, Anton, 1960, Slovensko primorje, Slovenska Matica, Ljubljana, st. 510.
• 12. Ilešič Svetozar, Pogledi na geografijo.
• 13. Elaborat o gozdno-gospodarski enoti Most na Soči 1979-1988.
• 14. Statistični letopis SR Slovenije 1986, Zavod SRS za statistiko, Ljubljana, december, 1986.
• 15. 10. zborovanje slovenskih geografov Tolmin-Bovec, 1975, izdalo geografsko društvo Slovenije, Ljubljana, 1978.
• 16. Osnovni podatki občine Tolmin, 1981, SRS, SOB Tolmin, IS.
• 17. Popis gospodinjstev, 1981 (zbral in uredil ZZS SOB Tolmin).
• 18. Krajevne novice, september 1982.
• 19. Planina France, Slovenija in njeni kraji, Prešernova družba.
• 20. Glasilo delavcev DO Ciciban Miren pri Gorici, maj 1982.
• 21. Delovno gradivo za MHE, avgust 1987.
• 22. Šolska kronika podružnične šole in vrtca Dolenja Trebuša 1945-2003.
• 23. Francesejski kataster, Državni arhiv Slovenije.
• 24. Velikonja, Peter, dipl.oec., 1986, Predlog naselbinskega omrežja (model poselitve) občine Tolmin, Ajdovščina.
• 25. Buser, Stanko, 1986, Osnovna geološka karta Tolmin in Videm, 1:100 000.
• 26. Letna in mesečna poročila, Ministrstvo za okolje in prostor – hidrometeorološki zavod RS.
• 27. Klimatografija Slovenije 1961-1990 - temperature zraka, Ministrstvo za okolje in prostor-HMZ RS, Ljubljana 1995.
• 28. http://www.rzs-hm.si/pripravili_smo/klima/dni_s_snegom.html 
• 29. Delo, 2. 6. 1981 in Primorske novice, 28. 7. 1987.
• 30. Ravbar Marjan, Vpliv urbanizacije na podobo naselij v občini Tolmin, Zgornje Posočje, Zbornik 10.zborovanja slovenskih geografov, Tolmin – Bovec, 26.-28.9.1975, GDS, Ljubljana 1978.
• 31. Občinska središča v obdobju 1814-1961 na območjih sedanjih občin Ajdovščina, Nova Gorica in Tolmin, Pokrajinski arhiv v Novi Gorici 1991.